79-letni Ivan Berus pri novomeški mestni godbi igra trobento že 62 let in je član z najdaljšim stažem. Glasbenika sta bila že njegov oče in brat. Večkrat je bil na nastopih celo edini trobentač. »Nekoč je godba nastopala precej več kot danes, sploh v povojnem obdobju, ko je bilo ogromno proslav, pa tudi na pogrebih smo veliko igrali. Imeli smo tudi po 70 nastopov na leto, vaje pa redno dvakrat na teden. Sploh ne vem, kako smo vse to zdržali. Najbrž moraš biti malo trmast,« danes razmišlja Berus.
Najmlajši 12, najstarejši 81 let
Novomeška godba, ki letos praznuje 190 let delovanja, je doživljala vzpone in padce, pravi Italo Morosini, ki v godbi igra saksofon že 40 let in je tudi soavtor jubilejne razstave v Dolenjskem muzeju. Velik preboj je novomeški godbi, ki šteje 56 članov, uspel po letu 2011, ko je dirigentsko palico prevzel učitelj na glasbeni šoli Rok Šincek, ki je v godbo pripeljal vrsto mladih glasbenikov. Samo lani se jih je pridružilo trinajst ali štirinajst, pravi predsednik godbe Marko Ajdič. Najmlajši godbenik šteje 12 let, najstarejši kar 81. »Mladi se težko odločijo za godbo, a ko enkrat začnejo, so navdušeni. Vidijo, da nismo neki tipičen orkester, ki bi igral zgolj koncertni program, ampak zelo pogosto gremo med ljudi. Že od nekdaj je osnovna naloga godbe povezovati, seveda pa so tudi samostojni koncerti nujni, da napreduješ in da ne postane suhoparno,« je prepričan Ajdič. Kot dodaja Morosini, so se v godbi že od nekdaj trudili pridobiti čim več mladih. »Po koncu glasbene šole mnogi ne vedo, kako naprej. Godba je lepa priložnost za nadaljevanje njihove glasbene poti,« dodaja Morosini.
Trenutno jim najbolj primanjkuje nizkih trobil, medtem ko so ostali inštrumenti kar dobro zastopani. Kot poudarjata sogovornika, v godbi nikogar ne zavrnejo, prav nasprotno, marsikoga tudi izučijo. »Imamo nekaj članov, ki so v glasbeni šoli igrali violino, mi pa smo potrebovali saksofoniste. In smo jih izučili. Če ima nekdo željo in voljo, to ni nemogoč cilj. Po enem letu šolanja zdaj že aktivno igrajo,« pravi Ajdič.
Godba ni manjkala niti na pogrebih
V preteklosti skorajda ni bilo obletnice, proslave, pogreba ali veselice brez prisotnosti godbe. Zdaj imajo od 20 do 30 nastopov na leto, nekaj je samostojnih koncertov, ostalo so povabila. In če je bil repertoar godb nekoč sestavljen bolj ali manj iz koračnic, danes igrajo vse, od zabavne, filmske in narodno-zabavne glasbe do zahtevnejših skladb. »Občinstvo nas še vedno rado vidi, ko igramo koračnico in zraven korakamo. Če pripeljemo še mažoretno skupino, toliko bolje,« dodaja Ajdič.
Ko so pred dvema letoma začeli razmišljati o letošnjem jubileju, so bili prepričani, da se pripravljajo na 170-letnico. Kdaj je novomeška godba dejansko nastala, sicer ni natančno znano, a dolga leta je za njen začetek veljalo leto 1848, ko se v novomeškem časniku Sloveniens Blatt pojavi članek o novomeški narodni gardi, katere del je bila tudi mestna garda z organizirano godbo. Pred dvema letoma pa je nekdanji član godbe Denis Androić, ki je pripravljal diplomsko nalogo prav na temo novomeške godbe, pri preučevanju arhivskega gradiva naletel na zanimiv bančni izpisek iz leta 1828. Kot pojasni v jubilejni publikaciji, ki je nastala na podlagi njegove diplomske naloge, je na lističu zapisano, da so za čake »muzikantov« porabili osem goldinarjev in 15 krajcarjev, »muzikantom« pa so izplačali skupaj šest goldinarjev.
Dirigent se je odpovedal honorarju
»Samo obe svetovni vojni sta bili tisti, ki sta začasno prekinili delovanje godbe. Sicer pa smo delovali neprekinjeno,« dodaja Morosini. Na razstavi v Dolenjskem muzeju je poleg nekaj starih inštrumentov mogoče videti tudi številne fotografije iz daljne in bližnje preteklosti, plakate, ki vabijo na jubilejne koncerte, nekdanje notne zapise, dokumente, razna priznanja in uniforme. A ker godba nikoli ni imela lastnih prostorov, so se ob selitvah skozi desetletja mnoge stvari poškodovale, uničile ali izgubile. Zato so se pred 20 leti odločili, da vse gradivo predajo v hrambo Dolenjskemu muzeju.
Godbeniki trenutno vadijo v eni od kletnih učilnic v Kulturnem centru Janeza Trdine, ki pa je premajhna za skupne vaje. Tudi denar je večni problem. Lepo gesto ob tem izkazuje dirigent Rok Šincek, ki se že leta odpoveduje honorarju, da lahko kupijo kakšen inštrument več.
