Pogumna poteza letošnjega programa je bila zagotovo v selitvi otvoritvenega prizorišča iz Ljubljane v Piran, četudi iz razlogov, ki naj bi bili pretežno v iskanju različnih virov financiranja. Svečano »decentalizirano« odprtje, če odmislimo bogat podporni program s filmsko projekcijo in nekaterimi delavnicami, ki so potekale že dan prej, je tako potekalo med Tartinijevim trgom in bližnjo halo skladišča soli, ki se je še posebno izkazala kot možno, a žal neizrabljeno prizorišče lokalnega kulturnega dogajanja. Po nastopih koroških angažiranih rockerjev Roy de Roy in velikem podvigu kolektiva Bella Ciao je tam s precej pospešeno dinamiko sledila skupina Kinga Ayisobe, vzhajajočega ganskega vokalista in igralca dvostrunske lutnje kologo. Zasedba se lokalno giblje v glasbenem podtalju, kjer združuje tamkajšnje veščine igranja s punkersko jezo in priložnostno elektronsko ojačano ritmiko, ki jo druščina zlahka vključi v svoj glasbeni izraz. Pozneje je bilo na različnih festivalskih prizoriščih sicer videti različne fuzije globalnih in lokalnih glasbenih izrazov, a ravno otvoritvena je verjetno ostala med bolj organskimi.
O tem smo se lahko prepričali v bogatem programu petkovega večera, ki se je v ne najbolj informativnem programskem tekstu k festivalu še najbolj opisoval s pridevniki, ki poudarjajo dihotomijo lokalne posebnosti in »modernih« žanrskih pristopov. Toda v resnici je v večini primerov glasba izpostavila druge, manj klišejske dihotomije, ki so se predvsem poigravale s prelomi znotraj lokalnih estetik in bolj in manj posrečenim vključevanjem raznorodnih govoric. Tak je bil manjši kolektiv Kondi band, srečanje slepega igralca palčnega klavirja Sorieja Kondija s severnoameriškim producentom (DJ Chief Boima), pri katerem je šlo za nekakšen preizkus fuzije dveh oddaljenih sodobnih urbanih pristopov. Ta je sicer uspela, kolikor je zvočna prednost pripadla akustičnemu instrumentu, saj je izvorno projekt izhajal ravno iz močne ritmike Kondijeve igre, organskost tričlanske zasedbe pa je bila občasno omajana predvsem tam, kjer sta se oba producenta preveč omejila na zgolj basovske ritmične poudarke.
V petkovem klubskem dogajanju na Metelkovi si je sledilo kar nekaj močnih projektov, a vseh zaradi časovnega prekrivanja niti ni bilo mogoče spremljati. Hibrid Gaye Su Akyol temelji na močni prisotnosti pevke, a se je ta izkazala tudi kot zapeljevanje za dobro definiran in udaren zvok rockovsko podložene četvorke. Zasedba zna odlično izkoristiti bližino psihedeličnega zvoka surferske kitare, kakršnega smo pred časom pri nas slišali pri povsem drugačni zasedbi Dans Dans, ter orientalskega pridiha, ki jo vtke v energičen nastop, ki mu klubsko okolje še najbolje pristoji.
Sobotni spored Druge godbe je bil programsko manj napolnjen, a nič manj raznolik, omeniti velja vsaj obe domači zasedbi. Zgodnji popoldanski nastop projekta The Raising of the Voice Draga Ivanuše je sicer v bogat glasbeni program vnesel močan gledališki značaj predvsem po zaslugi glasu in lika Anje Novak oziroma njene poudarjene vloge znotraj predstave, ki je zaradi tega iz glasbenega programa močno »štrlela ven«. Kljub nekoliko zvezdniško zasnovanemu zaključku festivala, ki sta mu libanonski zasedbi sicer priskrbeli ustrezno plesno razpoloženje, pa je verjetno resnični vrhunec tretjega festivalskega dne pripadel domačemu triu Širom. Trojica si je z nedavno izdajo drugega albuma za založbo Glitterbeat odprla pot za morda tudi nekoliko širšo prepoznavnost, tokratni nastop v Kinu Šiška pa je tudi sicer naletel na verjetno še največjo publiko do sedaj. Ta je obsedela na tleh večje dvorane do konca nastopa. Obilica doma narejenih instrumentov v spregi z izurjenim improvizatorskim ušesom v svojih skladbah ohranja napetost, ki je plesno-meditativnemu zvoku tria priskrbela še dovolj skrivnostne globine, da ji lahko prisluhnejo ravno različni segmenti publike, ki jih Druga godba želi nagovoriti.