Že v devetdesetih letih je poljski mislec Adam Michnik zapisal: »Slabše od komunizma je, kar pride po komunizmu!« Se je ob orbanovski desnici v Sloveniji leva politika sposobna spoprijeti z domačimi tegobami in s štirimi »vojnami«, ki trenutno pretresajo svet, se v Nedeljskem dnevniku sprašuje novinar Aleksander Lucu. Z emigranti in lokalno vojno na Bližnjem vzhodu, ki se bo zanesljivo razbohotila med Izraelom in Iranom ter se razširila tudi v Evropo? Se bo znala spoprijeti s kibernetsko vojno, stopiti na pravo stran med ZDA in Kitajsko v navezi z obema Korejama, bo znala najti zaveznike v carinski vojni med ZDA in EU?
Dejan Židan, Marjan Šarec in Matej Tonin kot zelo verjetni bodoči upravljalci Slovenije res niso ozkopolitično vase zaverovani, pač pa bi znali z izkušnjami na največjih traktorjih v dobro smer sodobnega zadružništva zapeljati slovensko samooskrbovalno poljedelstvo in živinorejo. V nasprotju s samozvanim šefom seksualne policije Alešem Primcem, ki na skrajni desni ne razume, da ga je čas povozil. Vsi skupaj pa bodo morali vseeno sprejeti neizbežno prihodnost že v letu 2022, ko bo imela glavno vlogo na volitvah Levica z Luko Mesecem.
Obetavna so pričakovanja, da se bo pojavil sodobni dr. Janez Drnovšek, ki se ga letos spominjamo ob deseti obletnici smrti. Prav potrebno in vzorčno je treba sedanje padalce v politiko spomniti na pravzaprav pravljično politično kariero Zagorjana, ki pa jo nekdanji bližnji sodelavci skušajo namerno izbrisati iz njegovega življenjepisa. Zaradi lastne pomembnosti ga hočejo potisniti v ozadje, da ne bi njegov mit preveč zasenčil njihove sicer večinoma ne prav ugledne veličine.
Na razstavi o Janezu Drnovšku v muzeju v Ljubljani se zdi, da je nesporno kot izjemna osebnost enostavno z vsem znanjem o politiki, gospodarstvu, diplomaciji in svetu kot zvezda z neba padel v Slovenijo in jo po samostojnosti pripeljal pod vojaško zaščito v Nato in v gospodarsko varnost EU.
Nihče, ampak res prav nihče, se ob obletnici smrti Janeza Drnovška ni spomnil na njegovega zgodnjega vodnika in mentorja, ki ga je resnično pospremil v veliki svet – na izjemnega človeka Stanislava (Staneta) Gošteta, ki je postavil vizionarske temelje moderne in ustvarjalne tovarne elektroelementov Eti, v svetu priznane med vodilnimi v svoji stroki. V Etiju je dal prednost inovativnosti in delavcem, večinoma sosedom in okoličanom. Gošte (umrl je 14 let pred Drnovškom, tudi mnogo prezgodaj, na športnem igrišču, ki ga je imel zelo rad – na teniškem pesku) je stvarno razumel, da je socializma in samoupravljanja konec, vendar se je zavedal, da bodo zadovoljni delavci stalnica vsake dobre tovarne. Dobro plačani in s solastništvom v tovarni. Janez Drnovšek je bil bližnji sosed Gošteta, ki ga je blago začel usmerjati, da se je v tujini učil jezikov, gospodarstvo je spoznal od blizu v gradbenem podjetju Beton, vodil je poslovalnico Ljubljanske banke v Trbovljah, v Beogradu pa so sprejeli priporočilo, da je bil poslan za konzularnega svetovalca na jugoslovansko veleposlaništvo v Kairu, tako da je od blizu užil tudi skrivnosti diplomacije.
Volja ljudstva, ki golta milijone
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, ali je turistov v Sloveniji že preveč, kakšno obrambno strategijo bi morale imeti Slovenska vojska in druge sile, česa so se domislili spletni goljufi, kakšne cilje si je zadal avtoštoparski rekorder iz Primorske in kaj se vse primeri medicinskemu tehniku v ambulanti… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
