Privoščimo si sveži grah

Resda mladi grah občasno prodajajo tudi v veleblagovnicah, a tam velja biti oprezen. Kako naj bo namreč svež, ko pa so ga tedne dolgo tovorili s povsem drugega konca sveta. Denimo iz Zambije, kakor je mogoče prebrati na deklaraciji. Največ graha sicer pridelajo v ZDA, Rusiji, na Kitajskem in v Indiji, ampak s čim vse morajo biti naphani krhki zeleni stroki, da brez težav prenesejo tako dolgo pot, najbrž niti ne želimo vedeti. In po okusu se prav gotovo ne more kosati s tistim, ki je bil obran sinoči ali davi zarana, najpozneje drevi pa bo že na našem krožniku. Grah naj bi bil starejšega izvora kot fižol, arheologi namreč menijo, da so ga naši predniki uživali že pred nekaj tisočletji, njegova domovina pa je Azija. Obstajajo številne vrste, pri nas je najbolj cenjen veliki zeleni grah, ki mu pravimo tudi sladki ali cukrar. Slednji je zelo primeren za konzerviranje oziroma vlaganje v kozarce. Grah vsebuje precej hranilnih snovi in veliko vitamina A ter celotno skupino vitaminov B. Vsebuje tudi pomembne minerale, železo, fosfor, kalij, magnezij in preostale elemente, zato ga strokovnjaki priporočajo še zlasti vegetarijancem, saj v prehranskem smislu uspešno nadomesti meso. Grah velja za vrtno zelenjavo z najvišjim deležem beljakovin, zato sodi tudi na seznam najprimernejših živil za športnike. Poleg tega vsebuje veliko vlaknin, kar ugodno vpliva na presnovo. Grah kuhamo čim krajši čas, sicer večina vitaminov propade, lahko pa zobljemo kar surovega. Zrna oluščimo iz strokov, jih operemo in dobro odcedimo. V dobro zaprtem loncu jih v majhni količini slane vode kuhamo največ nekaj minut, vsake toliko kakšno zrno pokusimo, da ga ne kuhamo predolgo. Vodo od kuhanja, če je ne potrebujemo takoj, prihranimo, denimo za zalivanje rižote, ohlajena pa tekne zoper žejo. V nasprotju s stročjim fižolom in mladim bobom, kjer pohrustamo zrnje in še mlad strok zraven, grahovega stroka praviloma ne uživamo, saj je občutno bolj nitast. Ena tudi med celinskimi Slovenci najbolj priljubljenih istrskih branjevk sicer vselej, ko proda sveženj grahovih strokov, rada pove, da je nekoč po televiziji gledala Japonce, ki so pripravljali prav grahove stroke, ampak po njenih izkušenih besedah to ne more biti kaj prida. Izluščeno zrnje graha pa lahko seveda uporabimo za različne omake, zelenjavne in mesne, grah segrejemo na maslu in ga ponudimo kot prilogo k ribam ali mesu, kuhan grah pretlačimo v omako ali juho, pozimi ga konec koncev vmešamo tudi v tako staromodno in zagatno jed, kot je francoska solata. Cenjen pa je tudi v kombinaciji z rižem, mlado čebulo, koruzo, gobami in korenjem. Skupaj z vrtnimi šparglji, ki jih je v tem času na pretek, korenjem ali šampinjoni je izredno okusna univerzalna priloga. Odličen je tudi s špinačnimi rezanci in mladim sirom ali feto (na fotografiji). Dobro se ujema z zelišči, kot so peteršilj, bazilika, meta, krebuljica, kreša in pehtran. In od kod grahu ime? Menda izvira iz staronemške besede giersch, od koder morda izvira tudi slovenski priimek Geršak (če že ne od besede graščak), ki bi v tem primeru pomenil enako kot Grahar ali Grahovec. O takšnih temah je prav prijetno razmišljati med dremežem po kosilu, ko smo se najedli slastnega mladega graha. Zlasti če si ga privoščimo v družbi njegovega sorodnika boba, ki je tudi že na voljo, in mlade čebule, kar so povsem sezonske glavne sestavine za izjemno spomladansko mineštro po tokratnem receptu!