Uvodna pustolovščina norčavega, klepetavega antijunaka ni bila visokoproračunec, kar v hoolywoodskem prevodu pomeni, da so v film vložili okroglih 58 milijonov dolarjev, in dve leti pozneje ima Deadpool v primerjavi z največjimi hiti še vedno nizek proračun, ocenjen na okoli 100 milijonov dolarjev. A manj prepričljive in izpete računalniške trike zlahka zasenči eksperimentalen in mestoma nepredvidljiv scenarij ter s komedijo prežeta stilizirana koreografija izmenjevanja pesti in stopal. In objemov. Deadpool objame Thanosa.
Josh Brolin, 50-letni frajer iz Kalifornije, je enostavno dovolj kul, da je bil še pred mesecem dni vijolični zlobnež v zadnjih Maščevalcih, tokrat pa je Cable. Slaboritnež iz apokaliptične prihodnosti (večni optimizem superherojskih vesolij), ki obvlada sukanje orožij in okončin v stilu Johna Wicka, je na misiji, kakršne so nekdaj zaupali Terminatorju, ter varčuje z besedami, kot je to svojčas počel Rambo. Scenaristom, med katerimi je tudi Reynolds, je očitno jasno, da največje orožje njihovega junaka – dve katani, khm, humor – deluje najbolje takrat, ko zareže v resnobne, mačistične like.
Maksimalna popkulturna satira
Potegavščine črno-rdečega gofljača podobno kot v prvencu zajemajo vse od straniščnega humorja do besednega preigravanja. Včasih se zdi, da namesto filma gledamo standup, pri čemer bi mislili, da se bodo neprestani štosi izpeli po hitrem postopku. A se ne. V določenih trenutkih jim sicer poide sapa, a praviloma je za naslednjim ovinkom nova, še bolj infantilna doza pretegovanja obraznih mišic. Ali vsaj kakšen vic o Kanadi. Humorja morda ne bodo razumeli čisto vsi, a je hkrati težko zanikati genialnost v preigravanju stripovsko-filmskega kanona in satiričnega mikastenja popkulture.
Pa je Deadpool zaradi posmehovanja superjunaškim težkokategornikom in duhovičenja okoli žanrskih konvencij res tako drugačen in subverziven? In ne zgolj gigantski, minuto manj kot dve uri dolg, gag? Odgovor je nekje vmes: Deadpool seveda je del mainstreama in kot tak določenim zapovedim pač ne more uiti (če želi služiti). Je politično nekorekten, a to počne korektno. Ima antijunaka, a ima ta srce na pravem mestu. Ima rasno obarvane šale, a z njimi ne prestopi meje. Pozna milenijce, a jih razume. Deadpool je torej prelomen v nečem drugem.
Prebijanje četrtega zidu in Celine Dion
In sicer v neverjetno posrečenem transmedijskem pripovedništvu (okej, marketingu), pri čemer Ryan s svojim Deadpoolom prehaja iz enega formata v drugega podobno tekoče in valujoče, kot poskakuje med številnimi žanri ali z ritmično montažo menjuje kadre. Težko je določiti, kdaj in kje se filmska izkušnja začne in konča. Morda s tvitanjem o evroviziji, youtube avdicijo Celine Dion ali vendarle klasičnim obiskom bližnjega multipleksa? Saj ne, da bi se slepili. Prijemi so v enaki meri ali še bolj učinkoviti z vidika polnjenja sedežev in blagajn, vendar ne glede na to služijo kot zelo učinkovit podaljšek naracije.
Svojstveno dinamiko filmske pripovedi podkrepi prebijanje tako imenovanega četrtega zidu, kar v prevodu pomeni neposredno koketiranje z gledalci. Leonardo DiCaprio je v Volku z Wall Streeta razkazoval dolarske zelence, Deadpool razkrije vse drugo. Rezultat? Reynolds v oprijetem usnjenem kostumu iz ploskovitega platna skače bolj uspešno kot Sharon Stone v Prvinskem nagonu in bolj, kot se pri žanrskih tekmecih v obraz zaletava nadležno vsiljeni 3D. Brez doplačila.
Satirični Deadpool sicer ni kakšna superherojska revolucija, je pa presneto unikatna akcijska komedija. Čistokrvna zabava, ki nas je pred dvema letoma prepričevala, da je tudi romantična komedija, tokrat pa želi v filmski tekst vtakniti zgodbo o družini. A kdo bi oporekal ustvarjalcem, ki si upajo svoj film potisniti v sendvič med najnovejše Maščevalce in samostojnega Hana Sola?
