Filme o superjunakih na spletu vseskozi spremljajo novice o vikend zaslužkih in pogovori o tako imenovanih štorijskih kvarnikih (ang. spoiler). Finančni izplen velikih studiev je namreč za povprečnega gledalca zelo relevanten, kot tudi to, da se izogne najmanjšemu namigu o zapletih in razpletih šablonskih zgodb. Pri nekaterih se je zakoreninilo prepričanje, da so tovrstni filmi le kratkočasna sprostitev, brez posebne vrednosti, za druge so izdelani domišljijski svetovi zelo dobrodošel pobeg iz hektične in s problemi nasičene stvarnosti.
Bežno zainteresirane bi šokiralo, koliko strastnih virtualnih vrstic je pravzaprav spisanih v debatah o tem in onem aspektu najnovejšega nadaljevanja. Kakšen politik ali sociolog bi se bržkone pridušal, da bi bilo za družbo precej bolj koristno, če bi ljudje toliko gorečnosti in zanimanja pokazali na drugih področjih. Tistih, bistveno bolj usodnih za človekovo bivanje.
Superjunaki so pač popkulturni fenomen. Gromozanski uspeh je v precejšnji meri posledica prej omenjenih zanesenjakov, ki jih je iz leta v leto več in ki dajejo franšizi prepotreben zagon na družbenih omrežjih. Superherojske celovečerce lahko vsled vsega danes brez večjih pomislekov dojemamo kot samostojen (in umetniško podhranjen) podžanr znotraj akcijskega žanra. Po drobnih kapljicah v 20. stoletju sta namreč v drugem tisočletju za ploho, ki ji ni videti konca, in preboj v mainstream poskrbela stripovska giganta Detective Comics (se nekaj trudi) in Marvel (nosi štafetno palico).
Prav prikladno je ravno v času praznovanja okroglega mejnika milijardna popkulturna mašinerija izpljunila nove Maščevalce. Film, ki se je pripravljal celo desetletje in ki povezuje praktično vse omembe vredne junake. Oprosti, Ant-Man (2015). Zaplet je zelo preprost in se je napovedoval. Včasih dobri, včasih slabi Loki in Ronan (ja, tisti, ki so ga zmedli plesni gibi) pač nista ne dovolj nihilistična ne dovolj ultimativna za Maščevalce, zato tokrat smrt seje veliki šef.
Titan Thanos je čedalje bližje temu, da zbere vse »kamne neskončnosti« (jedrsko orožje v svetu superherojev), s katerimi bo lahko znova vzpostavil vesoljno ravnovesje. Vijolični barabin ima plemenit cilj, a radikalen način, kako izpolniti svoje poslanstvo, zaradi česar se mu uprejo tako simpatični Varuhi galaksije kot tudi brihtni Robert Downey mlajši. Tako Črni panter kot čudni doktor. Tako Thor kot Stotnik Amerika. In vsi vmes. No, Ant-Man vseeno ne. Oprosti.
Da to ni scenarij za oskarje, ni potrebno posebej izpostavljati, je pa številnim piscem uspelo, da ima 149-minutna epopeja rep in glavo in je ob izredno tekoči montaži vseskozi kul in gledljiva. Brez dvoma najboljši izdelek, če govorimo o filmih, v katerih nastopa mnoštvo superjunakov. Izvzemši Snyderjeve Varuhe (Watchmen, 2009), to je jasno. Pozitivno preseneti izdelanost osrednjega antijunaka, pomanjkanje generične akcije (z rezi in premiki kamere, ki jim komajda sledimo) in presenetljivo brezšivno povezovanje preštevilnih likov.
Kaj pa ponarodeli očitek pretirane, nenavdihnjene raba posebnih učinkov? Upravičeno, a vsekakor ne brez izjem. V tem pogledu je namreč kostumografijo in scenografijo z računalniškimi podobami nadpovprečno domišljeno povezal že nedavni Marvelov Črni panter (2018), dodelano prepletanje realizma in fantastike pa prepriča tudi tokrat. Je že tako, da so superjunaški podvigi v splošnem pogledu izključno produkti popkulture, zaradi česar marsikateri filmski kritiki nad njimi vihajo nosove, pri čemer pa so pogosto pozabljeni mojstri tehnike, ki slikajo presenetljivo osupljive domišljijske podobe, čeravno povsem v domeni zabave.
Brezmejna vojna je film, ki po neki logiki ne bi smel delovati, a deluje. Je gledljiv povzetek Marvelovih prizadevanj zadnjega desetletja, uperjenih v mozaični prenos stripovskih zgodb na veliko platno. Formulaično in brez pretiranih tveganj, znotraj enostavnih in ponovljivih narativnih okvirov, z odmerjeno dozo humorja, pred zelenim zaslonom in s prizori po odjavni špici. Finančno uspešno in politično korektno (Deadpool je Foxov). Tudi Thanos ne diskriminira. Brigajo njega rasa, spol in veroizpoved. Važno je ravnotežje. On je vijoličen, ki ljubi zeleno. Hm, namerno?
