Kot se kdo še spominja, so se kmalu po osamosvojitvi trije parlamentarci – Rupel, Jelinčič in Thaler – odpravili v Sečovlje, kjer so uprizorili odziven »sprehod« in očitno brez dovoljenja lastnika obirali sadove po tamkajšnjih drevesih ter se z njimi pred kamerami provokativno gostili. Njihov namen je bil javno povedati, da je ozemlje, na katerem stojijo, sestavni in neovrgljivi del države Slovenije.
To je bilo prvič in zadnjič, da se je Rupel odločno postavil za slovensko zemljo na drugi strani Dragonje. Kajti kmalu zatem so se začele živčne besedne bitke, čigavo je kaj na eni in drugi strani reke. V te bitke se je nekoliko kasneje, a še vedno pravočasno, pognala Civilna družba Slovenije za mejo v Istri z zahtevami ohranitve celovite občine Piran. Zahteva je bila zgodovinsko in tudi pravno utemeljena. Vendar te zahteve se ni nihče oprijel, tudi sama piranska občina Piran ne.
Pojavili so se različni borci za južno mejo. Stranka SLS je zatrjevala, da je meja tam, kot je bila na dan osamosvojitve, to je 25. junija 1991, čeprav ne takrat ne kdaj prej ni bilo na tistem območju nobene meje. Ni pravnega akta, ki bi o tem pisal in to določal. Da bi utrdili to svoje stališče, so strankarski veljaki ustanovili celo Zavod 25. junij in z njim izvajali različne aktivnosti. Postavili so mejo, tako rekoč.
Pojavila so se tudi druga prepričanja. Stranka Nova Slovenija (NSi) se je z Bajukom oprijela definicije, ki se je je domislil advokat Starman, da naj bo meja »v okviru možnosti«. Ta opredelitev je bila za mnoge najoprijemljivejša in je kmalu postala aktualna, tako za Slovence kot za Hrvate, in je bržkone kasneje, prav od tod, zdrsnila na arbitražno sodišče, ki je na osnovi vsega materiala, ki ga je pridobilo z obeh strani, potegnilo »pravično« srednjo pot, torej rešitev v okviru možnega.
Kaj in koliko je g. Rupel tem poslanim dokumentom še svojega »priložil«, da je zdaj nezadovoljen, se ne ve. Poznana pa je njegova izjava (ki vse pove), ki jo je izrekel v družbi svojih političnih sotrudnikov ob oknu državnega zbora, ko so spremljali protestni shod omenjene civilne družbe proti Drnovšek-Račanovemu predlogu razmejitve v Istri. Ta sporazum je določal prehod v svetovna morja po tako imenovanem »dimniku«, v katerem bi bili le valovi slovenski, le na površini tega »dimnika«. Protestniki pa so zahtevali poleg celovite občine Piran tudi celovit prehod iz Piranskega zaliva v Jadransko morje, vključno z morskim dnom. Rupel je na oknu komentiral protest z besedami (ki sem jih pridobil od enega ob njem stoječih): »Premalo jih je, da bi jih lahko resno jemali.«
Sedanja razmejitev po arbitražnem sodišču se skoraj v ničemer ne razlikuje od Drnovšek-Račanovega predloga, ki ga je Rupel podpiral in s katerim danes ni zadovoljen. Ne vem, kako naj razumem Ruplovo nezadovoljstvo. Zato pričakujem njegov odgovor.
Frane Goljevšček, Izola
