Na to namiguje že oblika, pri kateri sta si, vsaj pri sprednjem delu, tudi precej podobna. Kar torej pomeni, da če je športno-agresivno-dinamičen eden, je tak tudi drugi. Da želita dati vozniku občutek, da sedi v takšnem avtomobilu, pa postane jasno tudi takoj, ko v obeh sedemo za volan. Na tem področju je insignia z novo generacijo naredila velik korak naprej, saj se voznik zdaj dejansko počuti precej bolj »povezanega« z avtomobilom. Ob tem so izjemno udobni tudi sedeži, pa tudi prostora na zadnji klopi je v njej zelo veliko. Kar ob podatku, da gre zdaj že za skoraj 5 metrov (4,99) dolgega velikana, niti ni čudno. Na tem področju 19 centimetrov krajša (4,8 metra) mazda malce zaostaja, a to ne pomeni, da prostora ni dovolj. Toda največja odlika japonke, če s tem sklenemo krog vseh sedežev v obeh in se vrnemo za volan, je ravno pri tem – položaju za volanom. Pri njem se hipoma in še bolj kot pri tekmici občuti, da je to enostavno – to! Drugače je vse skupaj že težko ubesediti. Vse je enostavno tako, kot mora biti, in voznika nemudoma popade želja po vožnji.
Najboljše pa je, da ko to stori, mazda ne razočara, temveč občutek izjemno »voznega« avtomobila le še potrdi. Znova in znova, na vseh cestnih konfiguracijah. Testnemu avtomobilu je šlo na roko tudi, da je pod motornim pokrovom skrival zmogljiv 2,2-litrski dizelski motor s 175 konji (129 kilovati), ki so bili lepo uglašeni s 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom, s katerim avto deluje odzivno in poskočno (do 100 kilometrov na uro pospeši v 8,6 sekunde), pa tudi preveč požrešen ni – na 100 kilometrov nam je porabil dobrih 7 litrov goriva. Pohvaliti velja tudi enostavno in hitro upravljanje z infozabavnimi funkcijami s pomočjo priročnega vrtljivega guma, kar pri vsem skupaj malo zmoti, pa je za današnje razmere razmeroma majhen osrednji zaslon in dokaj glasno brbotanje motorja pri mirovanju. Glede obojega nazadnje omenjenega je insignia v rahli prednosti, drugod pa je glede počutja voznika prepričljivejša mazda. Opel sicer ne razočara, a tokrat je naletel na res močnega tekmeca. Kot rečeno, je tudi pri insignii položaj za volanom sicer domala brezhiben in tudi ta se z 2-litrskim dizelskim motorjem s 170 KM (125 kW) in 6-stopenjskim ročnim menjalnikom pelje zelo dobro, a enostavno ne na ravni mazde. To je predvsem občutno pri dinamično vožnji med ovinki, malenkost manj je avto, nemara tudi zaradi razlike v teži in dimenzijah, tudi odziven (do 100 kilometrov na uro potrebuje 8,9 sekunde). Voznikovo delovno okolje medtem deluje enako kakovostno in dodelano, tudi zaslon na dotik ni slab, a vseeno zahteva nekaj privajanja, pri čemer kakšen dodaten gumb ne bi bil odveč.
Edina stvar, pri kateri ne en ne drug ne navduši, je prostornina prtljažnika. 522 (mazda) in 560 osnovnih litrov (opel) sicer ni malo in bo zadostovalo večini, sploh zaradi pravilne oblike in lahkega dostopa, a je pač dejstvo, da dandanes (konkretno) večjo prostornino ponujajo celo nekateri karavani razreda nižje. Pri čemer se vrnemo na začetek zapisa in k atraktivni obliki – ta pač nekje mora terjati svoj davek. In cena? Mazda6 s popolno opremo revolution top je s 35.610 evri kar konkretno dražja od insignie s solidno opremo innovation (28.700). A če bi imela slednja tako kot tekmica samodejni menjalnik, bi ji prišteli 1750 evrov, v kolikor bi ji ob tem dodali še nekaj opreme, ki je bila pri njej doplačljiva, testna mazda pa jo je imela (na primer usnjene, ogrevane in električno pomične sedeže, radarski tempomat, kamero in parkirne senzorje, navigacijo…), pa bi hitro prišli skupaj. Več pa v sklepu.
