Kar je bil za Nemce volkswagen hrošč, za Francoze citroën 2CV in za Italijane fiat 500, je bil za Britance… Verjetno bi velika večina izstrelila: »Mini!« A ni bilo čisto tako, vsaj ne, če vprašate ravno – Britance. Ti ob bok omenjenim, torej tistim, ki so avtomobil v časih, ko ta še ni bil tako razširjen, približali širšemu krogu ljudi, namreč štejejo morrisa minorja. Ta je na ceste pač zapeljal že dobro desetletje pred minijem, postal pa je tudi prvi angleški avto, ki so ga naredili v več kot milijon primerkih.
In da zaključimo z minijem – minor je imel z njim vseeno nekaj stičnih točk. Nemara najpomembnejša je, da je oba avtomobila »zakrivil« isti človek, sir Alec Issigonis. Kakor koli, kot je sam povedal leta kasneje, je želel z minorjem na ceste poslati praktičen, ekonomičen in širokemu krogu ljudi dostopen avto, ki bi bil vsaj tako uporaben in hkrati oblikovno privlačen, kot so dražji in večji štirikolesniki. »Cilj je bil narediti avto, ki bi bil običajnemu človeku v veselje in bi bil nanj ponosen, ne pa nekaj, na kar je 'obsojen', ker si drugega pač ne more privoščiti. Ob tem da je bil atraktiven, pa je moral biti tudi karseda prostoren, saj so ljudje, ki vozijo manjše avtomobile, enako veliki kot tisti, ki vozijo večje, zato jim je bilo treba prihraniti klavstrofobičen občutek.«
Dlje kot drugi avtomobili
Zgodba morrisa minorja se je sicer začela v za razvoj avtomobila precej težkih časih: sredi druge svetovne vojne. Čeprav je takrat v Veliki Britaniji veljala vladna prepoved proizvodnje civilnih vozil, je podpredsednik podjetja Morris Motors Miles Thomas želel pripraviti teren za povojno obdobje, da bi lahko kupcem kar najhitreje ponudili nove avtomobile. Ker so bila sredstva zelo omejena, se je Issigonis projekta v tajnosti lotil skupaj z le še dvema sodelavcema že leta 1942, Thomas pa je bodoči mali družinski avto, ki naj bi nadomestil model morris eight, poimenoval »mosquito« (komar). Prvi prototip je luč sveta ugledal že leto kasneje, končna verzija pa je bila nared leta 1948, ko so jo predstavili na prvi povojni britanski avtomobilski razstavi v Londonu. Tam je zbrane navdušil, edina stvar, ki se ni skladala z njegovo sodobnostjo, pa je bil motor, ki so ga »vzeli« kar iz že omenjenega morrisa eight iz leta 1934.
Še dlje v preteklost so šli pri Morrisu, ko so se tik pred predstavitvijo odločili, da se ime mosquito ne sklada z avtomobilom, zato so ga preimenovali v minor – v čast istoimenskega avtomobila iz leta 1928. Z omenjenim motorjem, šlo je za 0,9-litrski primerek z 28 konjskimi močmi (21 kilovati), je avto dosegel najvišjo hitrost nekaj pod 100 kilometri na uro, pri čemer so izmerili tudi, da je do hitrosti 80 kilometrov na uro potreboval le nekaj manj kot pol minute. A kljub temu je bil po zaslugi nekaterih Issgonisovih prijemov minor neznansko zabaven za vožnjo, predvsem pa se je dobro znašel v ovinkih, zaradi česar so se njegovi lastniki, ki so za avto morali odšteti 382 funtov, neznansko zabavali, ko so na zavitih cestah za seboj pustili tudi precej močnejše, a »okorne« avtomobile. »Minor je najhitrejši počasen avtomobil, ki je trenutno na cestah,« so tako zapisali v neki avtomobilistični reviji. Pa še porabo je imel nizko – 6,7 litra bencina na 100 kilometrov je bilo za tiste čase izredno malo, zato ni čudno, da se je eden od reklamnih sloganov glasil: »Novi morris minor najbolje izkoristi gorivo in se pelje dlje kot drugi avtomobili.«
Mini kriv za padec prodaje
Na začetku življenjske poti je bil minor naprodaj kot dvovratna limuzina in tudi kot kabriolet. Zgodnji primerki so imeli prednja žarometa vgrajena v masko motorja, ko so avto leta 1949 začeli izvažati v ZDA, pa so ju morali zaradi tamkajšnjih varnostnih predpisov pomakniti višje, kar so kmalu prevzeli tudi drugi modeli. Že leta 1950 se je paleti priključila štirivratna limuzina, dve leti kasneje pa še dvovratna karavanska različica z imenom traveller, katere glavna značilnost je velik zadek iz lesenega okvirja. Istega leta so mu ob manjši prenovi namenili tudi nov, močnejši motor – z njim je minor prvič presegel hitrost 100 kilometrov na uro, do katere pa je potreboval več kot 50 sekund!
Prodajno najuspešnejša je bila tretja generacija, ki so jo začeli proizvajati leta 1956 in se je imenovala morris minor 1000; kakopak zaradi litrskega motorja, najmočnejšega dotlej, ki je premogel 38 KM (28 kW) in nekaj let kasneje še 10 KM več, kar je bila zaradi zgraditve prvih avtocest na Otoku tako rekoč nuja. Velika novost tega avtomobila je bilo tudi vetrobransko steklo iz enega kosa (dotlej je bilo deljeno na pol), minor 1000 pa je že dosegel solidno končno hitrost 120 km/h, medtem ko se je pospešek do stotice skoraj prepolovil na okrog pol minute. Milijontega minorja so izdelali leta 1961, nato pa je njegova priljubljenost počasi začela upadati, pri čemer se znova vrnemo na začetek zapisa – eden glavnih krivcev za to je bil namreč mini, ki je takrat ravno dobro začenjal svojo življenjsko pot. A do leta 1971, ko so proizvedli najprej zadnjega travellerja, nato pa še zadnje tovorne verzije slednjega, so vseeno skupno proizvedli okrog 1,6 milijona vseh različic tega avtomobila, ki ga na cestah predvsem Velike Britanije, Avstralije in nekaterih azijskih držav lahko uzremo še danes.
