V praškem časniku Prager Tagblatt so izračunali, da nesmiselna vojna Avstrijo vsak dan stane 49 milijonov kron, ter pripisali, koliko bolnišnic, šol, čitalnic ter muzejev bi lahko zgradili za ta denar ter uredili mnoga socialna vprašanja državljanov. Namesto tega so ljudje po štirih letih vojne životarili, nezadovoljstvo je naraščalo, pomanjkanje osnovnih živil za preživetje ravno tako. V ameriškem tisku so se pojavili celo članki o tem, da se ljudje v Avstriji v boju za golo preživetje zatekajo h kanibalizmu. Čeprav je bilo oblastem bolj ali manj jasno, da državne tvorbe različnih narodov, kakršna je bila Avstro-Ogrska, po koncu vojne ne bo mogoče obdržati, so posamezne nacionalistične skupine nenehno napenjale mišice in grozile Slovencem ter drugim slovanskim narodom. »Koroščeva« majniška deklaracija, s katero so jugoslovanski narodi maja 1917 predlagali združitev vseh južnoslovanskih narodov v eno državo, čeprav še vedno pod avstrijsko krono, jim namreč ni dala miru, saj so v tej deklaraciji videli začetek razpada države, izgube nemške premoči v jugovzhodni Evropi ter posledično izgube neposrednega dostopa do Jadranskega morja.
Rešitev narodnih vprašanj v Avstriji – neodložljiva.
V potu svojega obraza si prizadeva vsaka avstrijska vlada, zlasti sedanja Seidlerjeva, da bi rešila narodna vprašanja v Avstriji v prilog Nemcem, da bi jih rešila na enostranski način na škodo in na račun avstrijskih Slovanov, ne da bi se pri tem ozirala na, najprimitivnejše narodne zahteve avstrijskih Slovanov.
Da se pa narodna vprašanja v Avstriji ne smejo rešiti le v prid Nemcem in v škodo Slovanom – marveč da se bodo morala rešiti v smislu pravičnih zahtev avstrijskih slovanskih narodnosti, ki nikakor ne nasprotujejo interesom Nemcev, ter da je pravična rešitev narodnih vprašanj postala nujna in takorekoč neodložljiva, je jasno kot beli dan in le nemškonacionalni zakrknjenci tega nočejo uvideti.
Pri pravični rešitvi narodnih vprašanj v Avstriji bi se pač morala država prilagoditi narodom, a ne pa narobe: narodi državi. (…)
Naj se torej vlada ne igra s čustvi ljudstev, kajti ljudstva takih iger enostavno ne prenašajo več in nočejo, da bi se njihovi interesi potiskali v stran. (…)
Straža, 13. maja 1918
Dunaj proti jugoslovanski državi.
Dunajski občinski svet je sklenil predvčerajšnjem peticijo na c. kr. vlado, v kateri izjavlja, da smatra ustanovitev v državnopravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja 1917 zahtevane jugoslovanske države kot ogroženje za nadaljnji obstoj monarhije in kot veliko nevarnost narodnih, gospodarskih in trgovskopolitičnih interesov nemškega naroda sploh in posebno še mesta Dunaja. Pot v Trst in do morja mora brezpogojno ostati svobodna za trgovino in promet Dunaja in nemškega naroda sploh. Dunajski mestni očetje trde v svoji peticiji, da južna ozemlja monarhije niso samo slovanska tla, ampak deloma stara nemška kulturna tla. Veleposestva, trgovina in plovba so tudi danes večinoma v nemških rokah. Nemške manjšine da se nahajajo skoraj v vseh občinah. Kaj bi bil Trst brez Dunaja? Dunaj protestuje proti ustanovitvi jugoslovanske države ter zahteva, da se čim prej ustanovi v Trstu nemška navtična šola za deset miljonov Nemcev. Dunajski občinski svet se je končno izjavil za tesno zvezo z Nemčijo, češ da je ta zveza za varnost Avstrije neobhodno potrebna.
Naprej, 16. maja 1918
Divide et lmpera!
To geslo je začela naša vlada prav s posebnim poudarkom izvajati sedaj proti nam Jugoslovanom. Pokazalo se je to prav jasno ob priliki velikega ljudskega shoda, ki se je vršil v nedeljo, 12. t. m. na Bizeljskem na Spodnjem Štajerskem, tik ob hrvatski meji, in ga je sklical načelnik Jugoslovanskega kluba, poslanec dr. Korošec. Samo po sebi je umljivo, da je bilo pričakovati, da pride na ta shod tudi znatno število zborovalcev z one strani Sotle, iz Hrvatske. In bilo je tudi tako. Prihiteli so na shod Hrvatje in Srbi in gotovo bi bil ta shod postal najsijajnejša manifestacija jugoslovanskega ljudstva vseh treh imen za jugoslovansko misel, da ni posegla vmes preskrbna naša mati vlada in prepovedala zastopnikom našega naroda z one strani avstrijske meje, da bi govorili na zborovanju. No, kar se pa ni zgodilo na javnem zborovanju, se je zgodilo pred zborovanjem. Hrvatje in Srbi so pozdravili dr. Korošca, zagotavljajoč, da so pripravljeni žrtvovati vse za svobodo jugoslovanskega naroda. Kaj torej pomagajo take nesmiselne, da, naravnost smešne prepovedi?! (…)
Edinost, 16. maja 1918
Koroški deželni odbor proti Jugoslaviji.
Koroški deželni odbor vabi na binkoštni ponedeljek vse poslance in zastopnike javnih korporacij na veliko manifestacijsko zborovanje v deželni hiši proti jugoslovanski državni misli. V ta namen je izdal sledeč oklic:
Občinski odbori Koroške!
Deželni odbor koroški Vas pozivlja, da javno daste duška ogorčenju vseh dobromislečih Korošcev proti napadom, ki ogrožajo enotnost in mir naše lepe ožje domovine. Divja gonja tujih hujskačev, potvorba javnega mnenja z goljufivimi zbirkami podpisov za priklopitev južne Koroške k jugoslovanski državi kriči do neba! Naravna enotnost dežele, kjer se domači Slovenci zaupljivo in prijateljsko naslanjajo na nemško večino in iz pridobitve nemškega svetovnega naroda radi iščejo koristi – ta enotnost naj se v zadovoljstvo nekaterih neodgovornih vročekrvnežev razbije! (…)
Slovenec, 17. maja 1918
Korošcu groze s smrtjo.
Dr. Korošec je brzojavno zahteval od ministrstva notranjih del, da se dovoli osnovati slovensko oboroženo narodno gardo, ker Slovenci nimajo zaupanja v avstrijske oblasti. Prejel je cel koš nemških grozilnih pisem, v katerih se mu preti s smrtjo. Poslanec Girstmayer (taisti, ki je dobil, kar mu je šlo, na shodu v Št. Janžu) je dvignil obtožbo proti Korošcu in Verstovšku. V obtožbi pravi: »Nihče se ne sme začuditi, ako bodeta poslanca Korošec in Verstovšek, in z njima tudi drugi slovenski duhovniki, ubiti.«
Amerikanski Slovenec, 21. maja 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
