Te so pokazale, da je v tem času več ljudi umrlo v spopadih med različnimi kriminalnimi združbami, ki so se ukvarjale z ilegalno (pre)prodajo alkohola, kot od alkohola samega. Za najmanj pet let trajajočo prohibicijo so se v prvih treh desetletjih preteklega stoletja odločili še v Rusiji, na Islandiji, na Norveškem, na Finskem ter v Kanadi. Istega leta kot v ZDA se je za prepoved točenja alkohola odločila tudi slovenska deželna vlada. Svojo odločitev je utemeljevala z negativnimi posledicami, ki jo alkohol pušča v slovenskih družinah in gospodarstvu. Ni naključje, da je vlada prepoved točenja alkohola odredila 24. aprila 1920, ko je med znanimi železničarskimi demonstracijami na Zaloški cesti prišlo do prelivanja krvi. Pod streli žandarmerijskih enot je padlo trinajst demonstrantov, tudi otroci in ženske, predstavniki oblasti pa so v poročilu o dogodku med drugim zapisali, da je za tragičen dogodek kriva »pijana drhal«, ki da je izzvala nasilje. Ta slovenska prohibicija je (z izjemo prepovedi prodaje žganja) trajala le do 6. maja istega leta.
Prepoved točenja alkoholnih pijač.
Celokupna deželna vlada je sklenila na svoji seji, da prepove točenje vseh alkoholnih pijač (piva, vina, žganja) enako, kakor tudi prodajo alkoholnih pijač v zaprtih steklenicah. To naredbo je deželna vlada sprejela po vsestranskem preudarku in temeljiti presoji današnjih razmer. Položaj v državi zahteva hitre, učinkovite remedure. Prvo, kar je danes potrebno, je treznost vseh slojev, ker so vsi dolžni, da po močeh pomagajo pri ustroju zdravega družabnega reda. Baš zadnji čas pa prihajajo poročila od vseh strani o neverjetni nezmernosti, ki je segla v široke plasti prebivalstva. Ljudje, ki tarnajo, da ne morejo izhajati, razsipajo denar za butiljke. (…)
Nova pravda, 24. aprila 1920
Alkoholna prepoved in gostilničarji.
Da bo slišati mnenje obeh prizadetih strani, prinašamo dopis, ki smo ga prejeli iz gostilničarskih krogov: »Večerni list« z dne 3. maja, št. 100, je prinesel notico »Alkoholična prepoved in ljudstvo«, v kateri navdušeno pozdravlja popolno prepoved točenja alkoholnih pijač. Na to izvajanje stvaren odgovor: Kot gostilničar, ki izvršujem svojo obrt že nad 25 let, ne bodem najprej zagovarjal tvojega stanu. Zrastel sem pod vinsko trlo in poznam temeljito težnje, skrbi in naporno delo naših vinogradnikov. Koliko so že vlade, vinski strokovnjaki in zadružništvo storili v prospeh vinogradništva in bodo še morali, ker bi drugače naše ljudstvo gospodarsko popolnoma propadlo, to vedo Dolenjci, Štajerci in Primorci. Pred vrati imamo veliko italijansko vinsko konkurenco, katere tudi dopisnik te notice ne bode mogel odpravili. Glede uživanja alkoholnih pijač, meče dopisnik vse v en koš, tiste, ki preveč uživajo in uničujejo svoje družine in one, ki v resnici za potrebo popijejo kozarec vina ali piva. Prvih tudi kot gostilničar ne bodem nikdar zagovarjal, bil sem jim vedno nasprotnik kakor večina mojih tovarišev. Poznam pa ljudi vseh stanov, ki posebno v današnjih razmerah poželijo kozarec vina ali piva v okrepčilo vsled slabe hrane. V poštev bi prišli še posebno bolniki. Vsega tega gosp. dopisnik »Večernega lista« ni upošteval. (…) Da je vlada med stavko prepovedala točenje alkoholnih pijač vsak pameten človek odobrava. Danes se je ljudstvo pomirilo in vrnilo na delo, redne razmere se vračajo in od vlade z gotovostjo pričakujemo takojšnjo razveljavljenje prepovedi točenja alkoholnih pijač, posebno pa vina in piva.
Slovenec, 5. maja 1920
Kje začeti?
V ravnokar prestali krizi je zlasti dvoglavi zmaj draginje in posirovelosti sikal svojo okužujočo sapo. V naivni veri, da bodo ubili draginjo, so se mnogi delavci pridružili stavki. Pobijanje draginje je služilo za plašč, s katerim so podkupljeni boljševiški voditelji hoteli pokriti svoje veleizdajalske namene. (…)
Najžalostnejše je pa to, da se dejanska draginja in pomanjkanje brezvestno izrablja v demagoške namene, mesto da vsak skuša odkriti prave vzroke in pokazati ljudem pot, kako bi si pomagali v sedanjih težavah. (…)
Med stavko je vlada prepovedala točenje alkoholnih pijač. Tu je glavni vir vsega zla. Koliko milijard ljudskega premoženja se je od državnega prevrata sem zapilo v Jugoslaviji!
Lanski pust sem prebil v Parizu, v lahkoživem Parizu. Ne spominjam se, da bi kdaj videl na vogalih kak lepak, ki bi naznanjal ples ali kako pivsko veselico. Javni plesi so sploh bili prepovedani, gostilne so se morale ob 9. uri zvečer zapirati.
Kako pa je bilo zadnjo zimo v našem Mariboru! Vse je zabavljalo čez draginjo, ampak ulični vogali so bili prelepljeni s celimi plahtami lepakov, ki so razglašali prireditve plesov in veselic. Če je takrat n. pr. trezni Amerikanec prišel v naše mesto, je moral dobiti vtis, da je pri nas dežela, kjer drugih skrbi ni, kakor da se pleše in pije. (…)
Straža, 5. maja 1920
Vsled točenja alkoholičnih pijač
kljub tozadevni prepovedi deželne vlade slovenske, je bilo zaprtih v našem mestu, kakor izvemo, že več gostilen. Ker se bo tozadevna prepoved, kakor se pričakuje, že v bližnjih dneh ukinila, se še enkrat opozarjajo vsi gostilničarji, krčmarji, restavraterji, hotelirji itd., da se dotlej, dokler ne dobe uradnega obvestila, ne dajo zapeljati od različnih govoric in lažnikov ter se drže prepovedne odredbe, da se ognejo neprilikam.
Mariborski delavec, 5. maja 1920
Ukinjena prepoved alkohola
LDU Ljubljana, 6. maja. Prepoved točenja alkoholnih pijač je ukinjena. Dovoljuje se točenje vina in pive, prepoveduje se pa tudi nadalje točenje žganja. Mladini izpod 18 let se sploh ne sme dajati pijača tudi če pride v gostilno v spremstvu staršev. Kdor se pregreši proti tej odredbi, se mu zapre gostilna.
Straža, 7. maja 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
