Nad vasjo Okroglice v sevniški občini se cesta še nekaj kilometrov vije proti vrhu, ko se nenadoma odpre pogled na s suhimi travniki poraščen hrib, krog in krog obdan z leseno ograjo. A ograja tam ni zato, da bi živini omejila prostor gibanja, ampak da bi pred motoriziranimi »ljubitelji« narave obvarovala najnižje znano rastišče visokogorskega clusijevega svišča, po domače encijana. Za rastišče skrbi Planinsko društvo Lisca Sevnica, v sodelovanju s Kozjanskim parkom, sevniško občino in komisijo za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije. Vsako leto ga v času cvetenja, to je aprila in maja, prostovoljci tudi fizično varujejo.
Ostanek ledene dobe
Sedemsto dvaindvajset metrov visoki Lovrenc z istoimensko cerkvijo na vrhu je že desetletja priljubljena točka pohodnikov, zlasti ob prvomajskih praznikih, ko na hrib med Velikim Kozjim in Lisco zaide tudi okoli tisoč obiskovalcev na dan. A prav zaradi množičnosti in neprimernega odnosa do narave bi encijan, v Sloveniji od leta 1922 zavarovana rastlinska vrsta, skorajda izginil z Lovrenca. »Tudi ko še ni bilo toliko avtomobilov, so z vlaki do Sevnice in nato sem gor prihajali celo iz Zagreba, Maribora. To so bile cele procesije. Ogromno je bilo teptanja, ljudje so tu imeli piknike. In pogosto si ob planinskih poteh videl kupe encijanov, ki so jih ljudje odvrgli, ko so oveneli,« pripoveduje Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, varuh gorske narave in član Planinskega društva Lisca Sevnica.
Encijan je, tako kot planika in avrikelj, eden od rastlinskih simbolov visokogorja. Njegovo naravno okolje so Alpe, rastišče na Lovrencu pa je ostanek ledene dobe. Ko so se ledeniki umikali, se je ponekod na osončenih legah ohranilo nekaj takšnega rastlinja, pripoveduje Klenovšek. Na pobudo planinskih društev Lisca Sevnica in Radeče ter naravovarstvene službe je sevniška občina leta 1994 Lovrenc razglasila za botanični naravni spomenik.
Clusijev svišč se ne pusti udomačiti
Zaradi množičnega obiska se encijanu ni pisalo nič dobrega. Zato so se varuhi narave pred leti odločili za fizično varovanje, postavili so tudi informativne table in nato krog in krog hriba še leseno ograjo, ki je (vsaj) motorni promet zadržala ob vznožju. A kljub vsemu so še vedno kraje. Oktobra lani so na Lovrencu opazili 60 lukenj. »To je moral biti nekdo, ki rastlino zelo dobro pozna, zgolj po listih. Encijane je tudi zelo profesionalno izkopal, nato pa luknje zagrnil. Velika večina sploh ne bi opazila, da se je tu kaj zgodilo. S to krajo se zdaj ukvarja tudi policija,« pravi sogovornik in razmišlja, da je kraj najbrž še bistveno več, sicer bi se populacija encijana, ki so ga nekoč na Lovrencu šteli v tisočih, hitreje obnavljala.
Encijan je med ljudmi priljubljen v skalnjakih, na grobovih, iz njegovih korenin pripravljajo tudi žganje. Toda gre za druge vrste encijana, opozarja Klenovšek. Lovrenški encijan se namreč ne pusti udomačiti, saj v naravi raste na bazičnih tleh oziroma na apnencu, ljudje tako z izkopavanjem zgolj uničujejo zavarovano vrsto. »Encijan, ki uspeva v skalnjakih, je kochov svišč, ki je zelo podoben našemu, v naravi pa raste denimo na Pohorju. Potrebuje kisla tla in se ga dobi tudi v vrtnarijah.«
Še cela vrsta redkih rastlin
Tudi za pripravo žgane pijače se ne uporablja lovrenški encijan, ampak korenika košutnika oziroma rumenega svišča, ki pa na Lovrencu ne raste. Toda proizvajalec žgane pijače je z marketinško potezo, ko je na nalepko steklenice naslikal modro zavarovano vrsto, encijanu naredil medvedjo uslugo. »Je pa res, da so kmetje, ki so imeli žganje doma, nekoč izkopavali kar tega na Lovrencu. Tudi meni je kot desetletniku sosed rekel: vzemi motiko, greva. Ampak takrat ga je bilo res ogromno, po vseh okoliških travnikih. Skozi desetletja so se nekateri travniki zarasli, drugod je intenzivno kmetovanje encijan uničilo. Zato moramo tegale tukaj toliko bolj čuvati.«
Na Lovrencu sicer uspeva cel kup encijanov pa orhidej oziroma kukavičevk in drugih zanimivih vrst. Ena največjih posebnosti Posavskega hribovja je tudi opojna zlatica, ki raste le v trikotniku Kum–Lisca–Mrzlica in nikjer drugje na svetu, pravi Klenovšek. Rastlinsko in živalsko bogastvo Lovrenca in okolice lahko obiskovalci spoznavajo tudi z razstavo v nekdanji mežnariji pri cerkvi svetega Lovrenca.
