Elektrika je tista alternativa nafti, na katero stavi avtomobilska industrija pri iskanju alternativnih virov za mobilnost, čeprav ima seveda še veliko pomanjkljivosti in je z uporabo električnih vozil povezanih kar nekaj težav, ki grenijo njihovo vsakodnevno uporabo. To je sicer druga zgodba, a dejstvo je, da se za njimi skriva velik proizvodni in razvojni potencial, ki bi znal v prihodnje pripeljati do veliko večjega števila električnih vozil tudi na naših cestah. Prodajne številke že kažejo na to, da jih niti omejen doseg niti visoka cena ne ovirata poti do kupcev. Še leta 2015 so pri nas na primer prodali 446 električnih in hibridnih avtomobilov, leta 2016 581 in leta 2017 že 1498, kar je okoli dva odstotka celotne avtomobilske prodaje.
Po podatkih Chargemap je bilo pri nas aprila 295 polnilnic za električna vozila s 758 priključki. »Načeloma so polnilnice za električne avtomobile enakomerno razporejene po vsej državi. Na avtocestnem križu velja, da so idealno razporejene na približno 50 kilometrov. Po tem merilu sodi Slovenija med najbolje opremljene države v EU. Nepisano pravilo veleva, da je gostota polnilne infrastrukture zadovoljiva, dokler je na en priključek v povprečju manj kot deset električnih avtomobilov, in tudi tukaj smo dobro opremljeni. Vse več je polnilnic v nakupovalnih središčih, torej tam, kjer se ljudje dlje zadržijo, kar uporabi električnih avtomobilov daje dodatno primerjalno prednost v primerjavi z drugimi vozili,« pravi Željko Purgar, svetovalec Renault-Nissan Adriatic za električno mobilnost.
Poraba se vseskozi povečuje
Slabo pa je Slovenija s polnilnicami glede na število uporabnikov opremljena v večjih mestih. V Ljubljani je sicer polnilnic veliko, a kar dve tretjini uporabnikov električnih vozil dnevno gravitira proti Ljubljani, kar poveča zasedenost polnilnic, in tukaj je slovensko glavno mesto že ozko grlo pri uporabi električnih avtomobilov. Mestna občina Ljubljana sicer ne postavlja polnilnic, ampak le izdaja soglasja prosilcem. »Trenutno je v MOL okoli sto polnilnih mest za električna vozila, lani pa smo v sklopu programa zelene prestolnice Evrope predstavili tudi nov sistem souporabe vozil – v celoti električni 'car sharing' model Avant2Go, v katerem so v uporabi izključno električna vozila,« pravi Vita Kontić iz mestne uprave.
Da je pri nas polnilnic kljub vsemu dovolj, menijo tudi v Elektro Ljubljana. Pritožb uporabnikov zaradi zasedenosti lokacij ne zaznavajo, saj jim preko portala in aplikacije na telefonih omogočajo vpogled v zasedenost polnilnih mest, polnilnico pa lahko tudi rezervirajo. »Šele leta 2017 je na slovenski trg prišlo večje število serijskih električnih vozil. Število polnjenj se je tako na naših polnilnicah v primerjavi z letom 2016 potrojilo. Že leta 2013 smo pri Elektro Ljubljana vzpostavili zemljevid polnilnic, dosegljiv na spletni strani gremonaelektriko.si, na katerega lahko lastniki polnilnic prosto vpisujejo svoje polnilnice. Iz zemljevida je razvidno, da je v Sloveniji okoli 300 javnih polnilnic, od tega jih je v lasti našega podjetja 55, dodatnih 22 pa le upravljamo, saj jih je večina v lasti občin,« pravi Uršula Krisper, vodja službe za napredne storitve in projekte pri Elektro Ljubljana.
Petrolova mreža medtem obsega 31 hitrih električnih polnilnic in 30 polnilnic z izmeničnim tokom, katerih število stalno raste. Edina »siva lisa« je bila 68-kilometrska razdalja med polnilnicama Starine pri Otočcu in Ljubljana Barje, a so jo konec lanskega leta prepolovili s postavitvijo hitre polnilnice na postajališču Ivančna Gorica. Pri Petrolu sicer menijo, da načeloma omejitev v omrežju ni, ozka grla pri dobavi pa bi lahko nastajala v novih naseljih zunaj velikih urbanih središč, kjer je omrežje vse bolj obremenjeno tudi s toplotnimi črpalkami. »Zato je vsekakor pametno pred nakupom električnega avtomobila obiskati elektrodistribucijsko podjetje, ki je odgovorno za omrežje, kjer uporabnik biva,« pa dodaja Aleksander Salkič s Petrola. Pri Elektro Ljubljana pravijo, da je pri njih največja poraba na polnilnicah v dopoldanskih urah, za polnilnice zunaj večjih mest pa ni zanimanja. »V celoti gledano se poraba na naših 55 polnilnicah povečuje. Beležimo večkratnike povečanja porabe iz leta v leto, pri čemer uporabniki za eno polnjenje porabijo tudi 20 kilovatnih ur, več pa le redko, saj je v Ljubljani ob naših javnih polnilnicah čas parkiranja z odlokom MOL omejen na tri ure,« še pravi Uršula Krisper.
V prihodnje se obetajo težave
Kako pa je s stroškom postavitve polnilnice? Celoten strošek obsega samo polnilnico, plačilo omrežnine za priključno moč, opremo za gradnjo priključno-merilnega mesta, kar lahko vključuje tudi polaganje nizkonapetostnega kabla, strošek pa obsega tudi gradbena dela, ureditev parkirišča in prometno signalizacijo. »V povprečju znaša investicija v postavitev polnilnice s samostojnim priključno-merilnim mestom približno 11.500 evrov, pri čemer se na takšni polnilnici lahko polnita dve vozili hkrati. Nekoliko nižji so stroški namestitve stenske polnilnice, na kateri se lahko polni le eno vozilo,« pravi Krisperjeva in dodaja, da bi v prihodnje lahko prišlo do večjih težav, ker naše omrežje ni dimenzionirano za prenose tolikšne moči in energije, zato ga bo treba dograditi.
Pa tudi sicer je strošek polnjenja za uporabnika za zdaj še dokaj nizek. »Polnjenje je na vseh naših polnilnicah še brezplačno, v prihodnje pa bo plačljivo. Zavedamo se, da bodo lastniki osebnih vozil večinoma polnili doma. V tujini in tudi pri nas na avtocestnem križu so tovrstne storitve parkiranja in polnjenja plačljive, cene za prevoženi kilometer pa so, po informacijah uporabnikov, blizu cen dizelskega goriva,« dodaja Krisperjeva. Pri Petrolu, za primerjavo, trenutno ponujajo uporabnikom tri pakete, osnovni s ceno 20 centov na minuto polnjenja, paket entuziast za dobrimi desetimi evri mesečne naročnine in 11 centi polnjenja na minuto, ter brezskrbni s 40 evri na mesec.
