Kakor koli, Slovenija je zares imela prednost kot država, ki je povsem legalno postavljala filtre, ko je šlo za vstop republike Hrvaške v EU. Danes nas vsi silijo v bilateralne pogovore s Hrvaško. Seveda gre za napačen timing. Trenutek za bilateralo je bil na začetku procesa sporazumevanja o meji in vsem drugem.
Vse odprte zadeve je bilo treba obojestransko dati na mizo in se dogovoriti o vsem v paketu. Razpad Jugoslavije so nekdanje republike doživljale različno.
Tema, ki jo je mogoče ocenjevati z različnih zornih kotov brez pridiha pripadnosti različnim političnim opcijam. Uporabljene so lahko različne vrednote in sodila, pri čemer vrednota iskrenost, ki jo lahko izraža vsak le zase, in trdni argumenti ne morejo biti izvzeti. Nekdanja skupna država, federacija več narodov, socializem, ki je kapital in zemljo »približal« stanju, da so ekonomski viri last vseh prebivalcev neke skupnosti in da z obema ne razpolagajo več samo posamezniki. Ali res?
Enopartijski sistem, borba za oblast posameznikov, različna demografska gibanja ter razpadanje Sovjetske Zveze, Češkoslovaške ter neuravnoteženost razvoja, življenjskih pogojev in mnogi drugi dejavniki so povzročili nekaj velikih sprememb v svetu. Tudi razpad Jugoslavije z 20 milijoni prebivalcev in velikim notranjim trgom.
Več kot 40 let sem preživel v federativni Jugoslaviji. Spremembe so bile velike in zdi se, da smo v samostojni državi manj enotni kot kadar koli v preteklosti. In to ni dobro. Slovenija je samostojna majhna država, kjer se vsak dogodek iz različnih okolij in sfer najprej politično obarva ob neprestanem obujanju takšne in drugačne zgodovine. Polarizacija med različno mislečimi gre v vsebini za dokazovanje, kdo je zaslužen za osamosvojitev, manj pa je iskanja, kako bomo ostali in živeli v prihodnosti.
Nenehno vračanje v preteklost jemlje energijo in ovira razmislek, iskanje, načrtovanje in tehtanje opcij, kako bomo delovali, da bodočim rodovom omogočimo ostati in živeti dostojno tudi jutri. Poglejmo, kako je to videti na »terenu«, ko minister za zunanje zadeve javno napove, kakšen bo izid arbitraže, kar sosednji Hrvaški omogoči, da zapusti sedeže v tej komisiji in razglasi delo te komisije kot neveljavno. Pričakovanje, da bo predsednik vlade nemudoma odstavil zunanjega ministra, in kasneje, da bo sklep arbitraže, ki ne vsebuje načina poteka, nosilcev, rokov in sankcij, kako udejanjiti sklep, vrnil tistim, ki so ga izdelali v dopolnitev. Sklep je ob objavi vsebine pohitelo komentirati kar nekaj domačih vidnih politikov. Izkazalo se je, da so vsi tisti, ki so sklep arbitraže ocenjevali kot dosežek, »ko je Slovenija dobila več, kot je bilo mogoče pričakovati«, zavajali javnost.
Ministru Karlu Erjavcu do zdaj še nihče ni zastavil vprašanja, zakaj je naredil neumnost brez primere, ko je napovedal izid o arbitraži v sporu s Hrvati? Kot da bi ga to kdo vprašal?
Prav tako je, blago rečeno, neobičajno, da vrhovni poveljnik SV Borut Pahor javno ocenjuje in kritizira pripravljenost SV in poročanje ministrice za obrambo, ko po televiziji navaja število častnikov s strukturo in podhranjenostjo posameznih skupin častnikov. Kaj s tem sporočamo tistim, ki jih take ocene zanimajo?
Če je v primeru razpada Jugoslavije šlo za delitev države na njene nekdanje republike, gre v primeru EU za povezovanje držav, ki v Uniji vidijo večje možnosti za svoj obstoj, razvoj, zaslužek in varnost ter sinergijo.
Proces povezovanja, kar zadeva ostale cilje, še ni končan. Uvedba evra, ki ga je prevzelo 18 držav – preveč, če izrazim svoje mnenje. Kako občutljivo »blago« so valute in tudi evro, smo videli pred leti, ko je Grčija imela likvidnostne težave. Dogajanja v Grčiji, brexit, migranti, različne ocene o tem, kako je evro nevtraliziral položaj dolarja, položaj Nemčije in nasprotno Italije, Španije ter prav v teh dnevih pritiski Velike Britanije, ZDA na članice EU in Nata na zaostritev v odnosu do Rusije so čeri ali preizkusni kamni za EU.
No, in naši voditelji se do zahteve britanske premierke Therese May, da naj bi osamili Rusijo, ne obnašajo monolitno, temveč skoraj po svoji »osebni presoji«. Gre za obtožbo, s katero je Britanija brez dokazov Ruse določila za krivce v aferi »bojni strupi«. Motiv naj bi prevagal nad dokazi, ki jih Britanci za zdaj nimajo.
Bodi dovolj o nekaterih slabostih dnevne politike. Bog pomagaj državi, kjer je najvažnejša investicija industrijski tir.
Matjaž Vouk, Ljubljana
