V njej sem začel delati leta 1985, že prej sem jo obiskoval kot študent oziroma specializant. Predvsem se spominjam tega, da je bilo takrat vse skupaj še nekako neizoblikovano. Konzilij je bil tam, kjer je zdaj intenzivna enota. Deloval je bolj kot nekakšna dnevna soba. Morda tudi zaradi majhnega števila zdravnikov, ki so prostor uporabljali, bilo jih je osem. In kar polovica od njih ni bila iz bližnjih krajev, saj so govorili samo hrvaško.
Stroka je v tem času zelo napredovala. Se s tega vidika sploh da primerjati takratne in današnje čase?Nikakor. Ne da se primerjati ne materialov, ne tehničnih sredstev in ne diagnostičnih sposobnosti. Vse našteto je danes trikrat, ne zgolj še enkrat boljše, kot je bilo takrat, razvoj pa še vedno eksponentno raste.
Ste leta 1985, ko ste začeli delati na Jesenicah, slutili tako hiter napredek na vseh omenjenih področjih?Dvakrat sem bil dlje časa v tujini, tako da sem vedel, kam se obračajo stvari. Neverjetno pa se mi vseeno zdi na primer, kakšno znanstveno fantastiko je še pred petnajstimi leti predstavljala magnetna resonanca, zdaj pa jo ima že vsaka bolnišnica. Ljudje imajo občutek, da pri nas zaostajamo za tujino. Sam menim drugače. Zaostajamo zgolj malenkostno, nič bolj kot za nekaterimi državami zaostajamo v splošnem standardu.
Kakšen sloves pa je imela jeseniška bolnišnica ob vaših začetkih delovanja?Vse do 90. let prejšnjega stoletja je imela precej negativen sloves. Potem se je ekipa močno pomladila, vse več kolegov je bilo iz bližnjih krajev. Takrat smo na nekaj področjih dosegli strokovni preboj – nekaj operaciji, na primer laparoskopske, smo začeli opravljati celo prej kot ljubljanski klinični center. Zelo smo napredovali na področju travme, razvijali smo ortopedijo. Nekaj časa smo na nekaterih področjih vodili, po čemer smo tudi zasloveli.
Kakšen sloves se jeseniške bolnišnice po vašem mnenju drži danes?Njen ugled je na mnogo področjih bistveno boljši, kot je bil včasih. Imamo krasno generacijo mladih zaposlenih, s katerimi upam, da se bo ugled bolnišnice še utrjeval. Optimistično gledam v prihodnost, ob tem pa opozarjam, da nadaljnjega razvoja v tem tempu brez vlaganj v delovne pogoje ne moremo pričakovati. Zaposleni se že dolgo bojujemo ne toliko za plače kot za pogoje dela.
Ste eden tistih, ki opozarjajo na prostorsko stisko bolnišnice…Gorenjska nikoli ni imela neke resne splošne bolnišnice. Na Jesenicah smo iz lokalne nenadoma prevzeli vlogo regionalne. Vendar te vloge na tem mestu, ki je omejeno, in s takšno arhitekturo, kot jo ima obstoječi objekt, preprosto ne moremo opravljati. Lahko bi ga širili, a ne bi rešili vseh težav. Imamo denimo še vedno štiri- in petposteljne sobe, v katerih se lahko veliko hitreje širijo bolnišnične okužbe kot v sobah z enim ali največ dvema bolnikoma. Prav tako ni primerno, da imamo za ves oddelek, torej za 20 bolnikov, zgolj ene ali dvoje sanitarij.
Torej menite, da bi morali regionalno bolnišnico organizirati na drugi lokaciji?Predvsem opozarjam, da organizacija zdravstva na štirih lokacijah na Gorenjskem ni racionalna. Ta lokacija, na kateri jeseniška bolnišnica deluje danes, za Gorenjsko po mojem mnenju ni dobra, ker ni v središču regije. Prav pride bolnikom iz Zgornjesavske doline, že za tiste iz Bohinja pa je zelo oddaljena. Že dolgo se govori o regionalni bolnišnici v Radovljici, kar se meni osebno, vsaj kar zadeva lokacijo in lego ob avtocesti, zdi ustrezno.
So se v času, ko delate kot zdravnik, spremenili tudi bolniki?Predvsem njihova pričakovanja so zadnja leta nekoliko previsoka, vsaj glede standarda in čakalnih dob. To dvoje je med seboj povezano. Če zagotavljamo višjo kakovost, to pomeni, da so operacije daljše, dražje, kar pa povzroča tudi daljše čakalne dobe. Bolniki se svojih pravic zavedajo precej bolj kot svojih dolžnosti. Zdravljenje pa ni mogoče oziroma ni uspešno, če zdravniku, ki jih zdravi, ne zaupajo in ne upoštevajo njegovih navodil.
