Kot je splošno znano, ljudje ne emigrirajo iz demokratičnih držav v avtokratske režime in diktature, kamor spada Rusija oziroma je spadala SZ, kar niso ZDA. Oba moja stara očeta, enako kot mnogi Slovenci, sta šla leta 1900 s trebuhom za kruhom v ZDA, ne pa v Rusijo in ne v SZ, kjer so milijoni izginili v Sibiriji. Ni res, kot piše g. Volk, da je bila Jugoslavija po drugi svetovni vojni po volji ZDA šele od leta 1948 (razhodu z ZSSR) prejemnica pomoči, kar naj bi bili paketi UNRA pa Marshallov načrt. Vsem znano dejstvo je, da je KPJ med vojno in potem po vojni imela kot edinega prijatelja Stalina in je zmagala revolucija v državljanski vojni ter je po vojni prevzela oblast in uvedla režim po vzoru ZSSR. SFRJ je zavrnila Marshallov plan, s tem ko je uvedla enopartijski totalitarni režim po ruskem vzoru.
Znano je, kako je SZ »prijateljsko« ščitila in vodila vzhodne države v okviru Varšavskega pakta za železno zaveso, da ne bi kdo pobegnil na Zahod. Nekdanja komunistka, pokojna Angela Vode, ki je bila po vojni zaprta, piše v svojih spominih, da je po vojni nastalo večje pomanjkanje hrane kot med vojno, saj je partija uvajala pridelavo hrane po sovjetskem vzoru in še nagrajevala heroje z vodilnimi mesti, kar je privedlo do velikega pomanjkanja dobrin, hrane. SFRJ ni dobila pomoči od ZSSR, ne od Kitajske, zato je za pomoč skrivaj zaprosila ZDA, ki so ji jo odobrile, pod pogojem, da SFRJ ne preganja in ne zapira drugače mislečih, kot misli KP. Vodebova je bila v zaporu priča, kako je tedanja oblast skrila politične zapornike pred ameriškimi inšpektorji. Zato so potem ZDA režimu SFRJ pošiljale pomoč v hrani.
Tega se sam spomnim, saj smo bili v šoli deležni te pomoči, ko so nam tovarišice na kruh, ki smo ga prinesli od doma, namazale rumen in oranžen mazavi sir. Sledila je ameriška pomoč, ki je preprečila napad Sovjetov na Jugoslavijo. Gre za izjemno veliko pomoč Titovemu režimu v najbolj kritičnih trenutkih spopada s Sovjetsko zvezo (SZ) in njenimi sateliti po resoluciji informbiroja leta 1948. Ameriška pomoč je omogočila višji življenjski standard prebivalstva in več političnih svoboščin. Pomoč Američanov je bila res radodarna: Jugoslovanom so takrat podarili 499 tankov sherman, 319 najsodobnejših tankov, 399 tankov lovcev na tanke jackson in 10.000 tovornjakov. Poleg tega je jugoslovanska armada dobila 400 letal, od tega 300 sodobnih reaktivcev. Politika ZDA nas je torej obvarovala pred SZ.
G. Volk pa ima sanje, da bo nekega dne v Združenih državah nastala kritična masa ljudi, ki bodo sposobni prepričati svoje voditelje, da končno začnejo delovati v prid vseh državljanov in preostalih ljudi sveta ter tvorno delujejo pri ohranitvi našega zelenega planeta. O tem sanjajo predvsem mnogi Rusi, Kitajci in podobni narodi. V svetu, v katerem avtokracija vse bolj postaja sprejemljiv model vodenja, so ZDA v trojici še vedno najvplivnejših držav edine z demokratičnim procesom izbiranja voditeljev. V primerjavi s kitajskim partijskim aparatom ali ruskimi putinkinovimi vasmi demokracije lahko Američani vsaki dve leti izvolijo v kongres tako rekoč kogar koli. G. Volk nadaljuje: »Ker od leta 1945 dalje Amerika ustvarja po svetu permanentno ozračje ogroženosti, nekakšno paranojo, si potem kot supersila lasti pravico do 'rešitev' po svojem okusu. Največja grožnja miru so torej vseskozi prav ZDA. Z dejanji vašega predsednika pa gre svet s slabega na še slabše. Žal.«
Menim, da je res le, da ZDA in zaveznice že od leta 1917 branijo zahodni svobodni svet pred ekspanzijo revolucije in širitvijo avtokratskih režimov, ki dušijo razvoj lastnih ljudi, zato ti še vedno bežijo v svobodni demokratični svet, saj jim gre tam veliko boljše kot »doma« pod oblastjo avtokratov, sadamov in kimov. Žal.
Franc Mihič, Ribnica
