Geza Maroczy, mentor prvakov

Geza Maroczy je bil rojen leta 1870 v Szegedu. V mladih letih je dal prednost izobrazbi; šah je prišel na vrsto po študiju tehnike v Zürichu. Z nekaj mlajšim rojakom Rudolfom Charousekom sta osvojila dopisni turnir v Budimpešti, leta 1896 pa se je Geza prvič resno izkazal: na turnirju v Nürnbergu je zaostal le za svetovnim prvakom Emanuelom Laskerjem. Kot mnogi pa je moral znanje še utrjevati; šele na prelomu stoletja je bil med najboljšimi. V Londonu je bil drugi za Laskerjem, sledili sta zmagi na Dunaju in v Münchnu. To so bila zlata leta Maroczyja in uspehi so se vrstili. Zlasti mu je ustrezal znameniti turnir v Monte Carlu, kjer je dvakrat slavil. Po zmagah v Ostendu in Barmenu leta 1905 je bil Madžar zrel za dvoboj z Laskerjem. Res sta se sporazumela, a je Kubo, ki naj bi gostila dvoboj, zajela politična kriza. Lasker si je oddahnil, Maroczyjev vlak je odpeljal. Še je bil v vrhu, osvojil Dunaj leta 1908, a vnema je popustila. Po neuspehu v San Sebastianu leta 1911 in desetletju med prvo svetovno peterico se je Geza vrnil k svojemu poklicu.

Maroczyjev zdravi pozicijski slog in veščina obrambe sta bila na najvišji ravni, v damskih končnicah pa je veljal za najboljšega na svetu. Odlično je shajal z vsemi vodilnimi mojstri – razen svetovnih prvakov. Ob vrnitvi k šahu leta 1920 je sprejel vabilo iz Anglije in postal trener Vere Menčik, ki je kmalu postala svetovna prvakinja. Delal je tudi z mladim Maxom Euwejem, bodočim prvakom, in njegovi igri vtisnil jasen pozicijski pečat. Še je uspešno igral in osvojil veleturnir v Karlsbadu leta 1923. Na prvi olimpijadi v Londonu leta 1927 je vodil moštvo Madžarske k zlati medalji. Bil je eden redkih velikih mojstrov z začetka stoletja, ki so dočakali uradni naslov velemojstra leta 1950. Leto zatem je umrl v Budimpešti.