Vasilij Smislov, baritonist v iskanju harmonije

Vasilij Vasiljevič Smislov se je rodil v Moskvi leta 1921. Njegov oče je bil tudi sam šahovski mojster, ki je ugnal mladega Aleksandra Aljehina. Vasilij je imel možnost gledati največje mojstre na moskovskih turnirjih leta 1935 in 1936. Kmalu je bil prvak Moskve, tik pred začetkom vojne pa je bil tretji na absolutnem prvenstvu SZ. Zaostal je le za Mihailom Botvinikom in Paulom Keresom.

Dvajsetletnika so zaradi slabega vida oprostili vojaščine in v vojnih letih se je s pridom posvečal šahu. Leta 1948 je dobil pravo priložnost: na turnir peterice za svetovno prvenstvo so Sovjeti namesto izkušenega Sala Flohra uvrstili mladega Smislova. Oddolžil se je s sijajnim drugim mestom! Leto pozneje je bil že prvak SZ. A Vasilij je gojil še eno strast: bil je izvrsten baritonist. Na izboru Bolšoj teatra leta 1950 je izpadel v finalu in to ga je dokončno zapisalo šahu. Tega leta je postal velemojster, na turnirju kandidatov pa bil le tretji. To so bila leta zorenja; naslednjič, v Zürichu leta 1953, je Vasilij gladko zmagal in izzval Botvinika. Dvoboj je začel obupno, se herojsko vrnil in povedel, a ni bilo dovolj. Botvinik je z neodločenim izidom obdržal krono. Smislov je bil v teh letih nedvomno prvi igralec sveta; turnirske zmage so se vrstile. Po zmagi na kandidatskem turnirju v Amsterdamu je leta 1957 spet izzval prvaka in ga nadigral: bil je boljši v otvoritvah, Botvinik pa je pogosto zašel v časovno stisko. Sanje so se uresničile.

Smislov se je načeloma izogibal ostrim položajem; raje se je zadovoljil z majhno prednostjo ali enakim položajem in čakal končnico. Tam je bila njegova tehnika nedosegljiva sodobnikom. Razvil je občutek za harmonijo na šahovnici in večkrat od drugih prvakov začutil najboljšo potezo v položaju.

Še partija 14-letnega Vasilija, ki je ostala njegova najljubša.