Razstava 170 slik in kipov zbirke Horten, ki jih je posodila Heidi Goëss Horten (1941), je v dunajskem Leopoldovem muzeju zasedla vse četrto nadstropje, seznam umetnikov pa se bere kot kdo-je-kdo umetnosti zadnjih sto let. Munch, Klimt, Schiele, Rodin, nemški ekspresionisti, Klee, Picasso, Chagall, Magritte, Rothko, Lucio Fontana, Josef Albers, Gerhard Richter, Warhol, Francis Bacon, Jean-Michel Basquiat, Niki de Saint Phalle, Baselitz, Damien Hirst.
Bogataši in posluh za umetnost
Imena so seveda slavna. Kljub temu pa je zbirka presenetljivo dobra. Zakaj naj bi bilo presenetljivo, da lahko lastnik milijardnega premoženja nakopiči zbirko vrhunskih likovnih del? Nemara zaradi razširjenosti pogosto neizgovorjenega dvoma o kulturni razgledanosti in okusu bogatašev industrijske in postindustrijske dobe. Kakor da je razvit posluh za likovno umetnost (ali zmožnost najemanja primerno razgledanih svetovalcev) kazalnik ne le estetskih, temveč celo moralnih vrednot, ki so nujno nezdružljive s talentom za kopičenje denarja. Sploh če so ti bogataši vojni dobičkarji, kot je bil Helmut Horten.
Odkar je likovna umetnost postala potencialen vir nezaslišanega dobička, se dogaja, da so zasebne zbirke sračje gnezdo »naložb«, znesenih z vseh vetrov. V drugih primerih (kakršen je Mimarova zbirka v Zagrebu) so dobra samo imena, dela sama pa so pravzaprav – glede na imena – drugorazredna. Za Hortnovo sicer res eklektično zbirko to ne drži.
Dela nemških ekspresionistov, ki so bila zakoncema Horten najljubša in so prvotno jedro njune zbirke, so prvovrstna. Enako velja za učinkovito postavljeno zbirko Warhola, ki je težišče drugega, popartovskega jedra zbirke.
Yves Klein je (med drugim) zastopan s svojo prvo Modro spužvo. Družbo mu delata med drugim serija Prostorskih konceptov Lucia Fontane in Modri privid Josefa Albersa.
Mali rdeče-črni Rothko, nedosegljiv, s prepadom stopniščnega jaška ograjen od drugih, tiho motri prostor (in modro-zlatega Kleina nasproti sebe), kot zna le on.
Med njimi pa je morje drugih del vrhunskih umetnikov.
Šibkih točk razstave (recimo Picassov Paradižnik) je zelo malo, pa še te so relativne. Nobeno od razstavljenih del ni slabo, velika večina jih je zelo dobrih, celo odličnih.
Nemški ekspresionizem
Zbirko nemških ekspresionistov sta zakonca Horten nakupila skupaj, glavnino del pa je vdova zbrala po moževi smrti, večinoma v 90. letih. Odločila se je, da jo ponudi na ogled javnosti, ker je po njenih besedah umetnost, s katero je živela toliko let, postala otipljiva zgodovina umetnosti in bi to izkušnjo rada delila z drugimi. V umetnosti vidi povezovalno prvino, most med generacijami. To naj bi bil tudi glavni razlog, da je en dan v tednu, ob četrtkih od 18. do 21. ure, vstop prost.
Pripravo razstave so zaupali sloviti Agnes Husslein Arco, sporni med drugim zaradi nenamenske rabe denarja, strokovno in tržno pa zelo uspešni nekdanji ravnateljici Belvedera in ustanovni ravnateljici Muzeja moderne v Salzburgu, še prej finančni direktorici več podružnic dražbene hiše Sotheby’s v Evropi in še prej nič manj uspešni umetnostni drsalki.
Postavitev del ni povsod brezhibna. Žareča Modra spužva Yvesa Kleina, pridušena za steklom, je tako osvetljena, da njena modrina ne seže v prostor, temveč postane oder za igro senc obiskovalcev, ki odsevajo v steklu. Redonov dekliški portret visi v temnem kotičku, kjer se njegove rahle črte izgubijo in si jih je zaradi pretoka mimoidočih obiskovalcev sploh težko ogledati. Tudi Rothkova slika je s svojo (konceptualno sicer dobro) postavitvijo bolj presenetljivo »odkritje«, kot bi morda smela biti; dejansko je marsikateri obiskovalec niti ne odkrije. In vendar je ta eklektična razstava resnično wow, pa ne le zaradi pop! (in wham! in bang!) učinkov popartovskega dela zbirke. Prav gotovo zahteva več kot en ogled. Kot stalna muzejska zbirka bi lahko bila v ponos kateremu koli kulturno bogatemu mestu.
