V dislociranih prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi je tudi zbirka glasbil in glasbenih strojev, nad katero bedi kustos mag. Darko Knez, sicer vodja oddelka za zgodovino in uporabno umetnost. Pravi, da je bilo doslej na ogled le nekaj inštrumentov, mnogo jih je bilo še v depojih. »Z akcijo Podari glasbilo muzeju in ga zapiši v zgodovino ter z našo zbirateljsko politiko pa bomo očitno zbirko do konca leta precej okrepili. S tem, ko nam nekdo podari glasbilo, se ga zapiše v zgodovino,« zagotavlja Knez, tisti kustos v muzeju, ki podarjeno glasbilo tudi osebno prevzame.
Zgolj darilo in nič več
Ljudi najbolj zanima, koliko so vredni njihovi inštrumenti, vendar je to edini podatek, ki ga ne smejo izdati, ker niso sodni cenilci. Lahko pa povedo, kdo in kdaj je inštrument izdelal, iz katerih materialov je, ob katerih priložnostih se je nanj igralo. Na zahtevo ministrstva za kulturo sicer predmete ovrednotijo, vendar zgolj za muzejsko oziroma nacionalno evidenco. Ravno z omenjeno akcijo naj bi v Narodnem muzeju Slovenije prišli do zelo natančnih številk.
Akcija je že prvi dan sprožila neverjeten odziv, zato do konca novembra, ko se bo zaključila, pričakujejo še kar nekaj inštrumentov. »Nekateri bi glasbila podarili, nekateri bi jih tudi prodali, ampak je trenutno stanje v državi takšno, da predmetov ne odkupujemo, ker v te namene ni denarja. Darilo pa seveda vzamemo; naredimo darilno pogodbo, darovalci prejmejo zahvalno diplomo in prisluhnemo tudi kakšni posebni želji, kot so recimo brezplačne vstopnice za muzej,« pravi kustos.
Najstarejši je pochette
Ta hip je v narodni muzejski zbirki okrog sto predmetov, tako glasbil kot glasbenih strojev, med katere recimo uvrščajo lajne, nekakšne predhodnike gramofonov z vrtečimi kovinskimi ploščami, ki lahko imajo obliko klavirja ali kakšnega drugega inštrumenta. Med tako imenovane stroje sodijo tudi inštrumenti v obliki pohištva, recimo valjčni glasbeni avtomat kot empirsko–bidermajerska glasbena omara.
Primat najstarejšega predmeta v zbirki na Metelkovi nosi pochette ali žepna violina iz 17. stoletja francoskega mojstra Françoisa Saraillaca, ki je edini tak inštrument v Sloveniji. Restavriral ga je ljubljanski goslarski mojster Vilim Demšar, ki je ugotovil, da je eno restavracijo že doživel v 19. stoletju z Janezom Židanom. Nekoč so mislili, da je to otroško glasbilo, dejansko pa je to violino uporabljal plesni mojster, da jo je vtaknil v žep in potem na plesih igral nanjo.
Gre za izjemno rariteto, če seveda izvzamemo 60.000 let staro neandertalčevo piščal, ki jo Narodni muzej Slovenije hrani na arheološkem oddelku v matični hiši na Prešernovi cesti v Ljubljani. Piščal sodi tja, ker so jo arheologi našli med izkopavanji, na (umetnostno) zgodovinski oddelek muzeja oziroma v zbirko preostalih glasbil pa sodijo inštrumenti, ki so jih izdelali (in jih še izdelujejo) v glavnem slovenski mojstri v glasbenih delavnicah. Zanimajo jih tudi inštrumenti, na katere so igrali priznani slovenski umetniki.
Zbirka brez harmonike
Med posebnostmi v zbirki glasbil so tudi orgle, izdelane sredi 18. stoletja v ljubljanski orgelski delavnici Marka Göbla, trije zelo redki klavikordi, predvsem pa so ponosni na tri klavirje ljubljanskega mojstra Andreja Bitenca. Najprej so mislili, da imajo le enega, po temeljitem pregledu depojev pa so našli še dva. Le štirje so se dejansko ohranili v Sloveniji, enega hranijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj.
Kar zadeva glasbila, nastala v sedanjem času, so svoje mesto že našle kitare iz Melodije Mengeš, medtem ko še nimajo violine že omenjenega mojstra Demšarja ali, zanimivo, tudi ne kakšne harmonike ali frajtonarice, ki so redke tudi v drugih muzejih po Sloveniji. Knez meni: »Nedvomno bi k nam sodila recimo harmonika podjetja Zupan. Od harmonike, ki je močno zaznamovala naš prostor, se na neki način distanciramo, češ da igranje nanjo ni visoka umetnost. Vendar menim, da se harmoniki in njenim izdelovalcem dogaja krivica, ki jo je treba popraviti tudi na muzealskem področju.« Vsa glasbila iz sedanje zbirke, pa tudi pridobljena na novo iz depojev in skozi akcijo, bodo na koncu pristala v knjigi, ki jo pripravlja Knez, tej pa bo v začetku prihodnjega leta sledila še obširna razstava.
