Žal imamo pač v Sloveniji na državnem nivoju takšno (ne)razumevanje vrhunskega športa in nagrajevanja njegovih vrhunskih rezultatov. In če pri nas obstajajo določena pravila o nagrajevanju, potem naj ne veljajo le za rokometaše, odbojkarje, hokejiste…, ampak tudi za košarkarje in vse ostale. Primerjava z reprezentancami ostalih držav pa je, vsaj po mojem mnenju, v marsičem neumestna. Že tako ali tako so košarkarji od vlade prejeli dodatnih 50.000 evrov. Po kakšnem pravilu in pravilniku? In zakaj sorazmerno rezultatu vlada v preteklosti ni dodatno nagradila tudi rokometašev in odbojkarjev? Če k temu prištejemo še Bloudkovo nagrado, zaradi katere naj bi po tolmačenju predsednika vlade vsak košarkar prejel vsaj 1500 evrov mesečne pokojnine, potem je to do sedaj pri nas izjema brez primere, saj na primer ta vsota v desetih letih znese kar 180.000 evrov na osebo.
Ob tem so v Dnevniku v rubriki N. N. 12. 4. 2018 lepo zapisali (citiram): »Pa še nekaj, fantje – nagrad in dosmrtne pokojnine vam ni ne obljubil ne dal dr. Miro Cerar, ampak delovno ljudstvo, med njimi tudi takšni, ki nimajo nobenega denarja in jim je edina brezplačna zabava gledanje tekem na televiziji.« Te, za naše razmere visoke pokojnine naj bi šle iz skupnega sklada, ki je že tako ali tako osiromašen in večini upokojencev zagotavlja le borno preživetje.
In še pomembno dejstvo: ko so rokometaši leta 2004 osvojili srebrno medaljo na evropskem prvenstvu, kar je bila prva moštvena slovenska medalja na velikih tekmovanjih, jih je država nagradila skromno po pravilniku. Dodatno, zelo lepo nagrado pa jim je zagotovila Rokometna zveza Slovenije s pomočjo sponzorjev. Očitno košarkarska zveza česa takega v tem zadnjem primeru pač ni sposobna.
Tudi kakšne izredne klubske uspehe bi morala vsaj delno nagraditi država. Do sedaj edini klubski evropski prvaki so rokometašice Krima (2001 in 2003) in rokometaši Celja (2004), a se jim to v klubskem proračunu ali nagradah s strani države ni poznalo prav nič. Razen lepih besed in kakšnega slavnostnega sprejema s strani vrha države. Pa so bili prav oni s svojimi uspehi med prvimi promotorji samostojne Slovenije v Evropi.
Andrej Šušterič, Šentjur
