Več kot pol leta po osvojitvi zlate medalje v Istanbulu igralci še vedno niso dobili vsaj simbolnega finančnega zadoščenja, prva težava pa je nastala pri višini nagrade, prejete od države. Košarkarska zveza je po septembrskem sklepu vlade prejela 67.000 evrov od države, dodatno pa še 7.500 evrov od Bloudkovih priznanj. Skupaj z nagrado Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) v znesku 15.000 evrov je tako po besedah generalnega sekretarja Raša Nesteroviča od države in OKS prejela okoli 90.000 evrov.
Prejeti denar je v dogovoru z igralci deponiran na računu zveze, saj se tako košarkarji kot vodstvo zveze strinjajo, da višina nagrade ne ustreza doseženemu uspehu. Za primerjavo, Srbija je vsakemu igralcu, ki je v finalu izgubil proti Sloveniji, izplačala 20.000 evrov, Španci, ki so morali Sloveniji priznati premoč v polfinalu, pa so dobili po 30.000 evrov.
Razmišljajo tudi o vračilu denarja
Kot dokaz, da ima Slovenija slabo izdelan sistem za nagrajevanje vrhunskih športnih dosežkov, bo Košarkarska zveza Slovenije po besedah Mateja Erjavca zbrala še nekaj dodatnega denarja, tako da bi vsakemu igralcu lahko izplačala 10.000 evrov.
Ob tem pa je vprašanje postalo tudi neugoden davčni sistem države, ki vsaj delu igralcev praktično ne omogoča izplačila. Sprejetje te nagrade za tiste igralce, ki niso davčni zavezanci v Sloveniji, za seboj potegne cel kup ovir oziroma dodatnih finančnih nevšečnosti, pravijo na zvezi. Po hitrem izračunu bi bil igralec, ki sodi v višji dohodninski razred, že v startu ob polovico zneska.
Slovenski košarkarji – v imenu vseh jih v tej tematiki zastopa Saša Zagorac – so zato odločeni, da denar vrnejo državi in naj ta potem z njim naredi, kar hoče.
»Zadeva je prišla tako daleč, da igralci izgubljajo potrpljenje. KZS se v navezi z njimi odloča, kaj narediti in razmišlja tudi o možnosti, da vladi vrne denar s predlogom, da ga ta da v dobrodelne namene ali pa da sama doda nekaj denarja in igralcem izplača vsaj približno dostojne nagrade,« je povedal Matej Erjavec.
»Košarkarje boli predvsem to, da ko so uspehi, so vsi politiki zraven, ko pa mine nekaj dni, se vsi skrijejo za svoje obveznosti in jih nihče več noče poslušati. Pa to niso samo košarkarji, govoril sem z rokometaši, odbojkarji, hokejisti, vsi se počutijo podobno. Športniki nimamo možnosti stavkati ali metati jajca v parlament, preostane nam le to, da težave delimo z javnostjo. Dejstvo je, da bo morala država nekaj spremeniti. Uspehi kolektivnih športov niso več slučaj,« dodaja Nesterović.
