Med večletnimi bitkami niso trpeli le vojaki, temveč, čeprav neprimerno manj, tudi ljudje v zaledjih front. Težavo je pomenila na primer že pridelava hrane. Po popisu prebivalstva leta 1910 je bilo na ozemlju današnje Slovenije skoraj 70 odstotkov vsega prebivalstva kmečkega. Ker so se najbolj delazmožni kmečki fantje morali boriti na fronti, so morali za težavno kmečko delo, ko ni bilo zadosti niti mehanizacije niti vprežne živine, poprijeti ženske in starci. Tudi v tovarnah, ki so skrbele za preostale dobrine, je bilo močno čutiti pomanjkanje delovne sile. Tako se ne gre čuditi temu, da je ljudem na sicer mirnih območjih primanjkovalo vsega. Hrane, oblačil in tehničnih predmetov. Avstrijska oblast je zategadelj posegala po različnih »uravnoteževalnih« ukrepih, kot je bila na primer prodaja živil na karte in podobno, vendar so se tudi v takšnih časih našli »iznajdljivci«, ki so s prekupčevanjem in podobnimi nečednimi posli zase pridobili več, kot so dobili ljudje v njihovi bližini.
Preskrba dežele s krompirjem.
Dasi je potreba krompirja v deželi in to zlasti na Notranjskem zelo velika, se ga je vendar izvažalo stotine vagonov iz dežele in sicer največ v Trst. Dognalo se je, da ta krompir ni bil namenjen za Trst oziroma Primorje, ampak je bil prodan za izvoz izven dežele. Deželna vlada je vsled tega prepovedala prosto prodajo krompirja in preskrbo dežele s krompirjem poverila Gospodarski zvezi. Kakor vedno, so tudi v tem slučaju razni špekulantje pričeli med ljudstvom širiti polno laži in zlobno nagovarjali kmete, naj krompirja ne prodajo. (…)
Posledica predragega krompirja
Včeraj je prišel nek obrtnik na Cesarja Jožefa trg, da bi kupil 100 kg krompirja, ter se obrnil na pri vozu stoječo posestnico iz Posavja. Ko mu ga je cenila 30 K in nikakor ni hotela cene znižati, je to moža razburilo, da je ženski povedal par slabih besedi, in to pa je žensko zopet tako ujezilo, da je pograbila za bičevnik in z njim treščila obrtnika po glavi, da je bil takoj ves krvav. Tudi dve drugi ženski sta ga hoteli »šturmati « in ko bi se mož, ki je vse tri že hotel bombardirati s krompirjem, ne bi zadržal, bi se bila vsem tem preklicano slaba godila, toda umel je položaj in se mirno odstranil na rešilno postajo, da ga je zdravnik obvezal, nato je pa stražnik hudo Posavko odvedel na c. kr. policijsko ravnateljstvo. (…)
Slovenec, 15. aprila 1915
Ne pretiravajte!
Piše se nam: V zadnjem času se je nekje na Kranjskem pripetil slučaj, da je posestnik cenil škodo v prostorih, kjer je bilo nastanjeno vojaštvo, 2664 K, komisija jo je cenila pa 16 K! Tako početje se kaznuje po kazenskem zakonu in se bode prihodnjič, ako se kaj enakega še pripeti, imena takih oderuhov objavila po celi kronovini.
Slovenec, 13. aprila 1916
Oklic gozdnim posestnikom na Kranjskem.
Vsled obstoječih nenavadnih razmer je potrebno vsa krmila, s katerimi razpolagamo, čim najbolj izrabiti, da se zasigura neomejeni obstoj živine na Kranjskem, kar je iz gospodarskih ozirov in glede na preživljanje posebnega pomena.
Da se ta olajšava doseže, obrača se c. kr. deželna vlada na vse gozdne posestnike na Kranjskem ter jih nujno pozivlja, da posvetijo svojo največjo pozornost na gozdno pašnjo in izrabo trave po gozdih in kar najbolj pospešujejo to gospodarsko važno stvar. Gozdni posestniki naj po gozdih, kjer se more pasti, ne paso le svoje lastne živine, ampak naj, v kolikor bi bilo tam dovolj pašnje za večje število glav, velikodušno dovolijo, da se pase tudi še živina drugih posestnikov (…)
Sava, 15. aprila 1916
Oddaja cenejšega mesa iz cerkve sv. Jožefa.
Jutri, v soboto popoldne se bo oddajalo v cerkvi sv. Jožefa za udeležnike vojne prehrane svinjsko meso po znižanih cenah in sicer 1 kg po 3 K. Ker je prejšnji teden odpadla oddaja svinjskega mesa, se bo jutri oddajalo nekoliko večje količine kot zadnjič. Rodbine do 3 oseb dobe ½ kg, rodbine s 3 in 4 osebami 1 kg, rodbine s 5 do 6 osebami 1 ½ kg, rodbine s 7 in 8 osebami 2 kg, rodbine, ki štejejo 9, 10 in 11 rodbinskih članov pa 2 ½ kg. (…)
Slovenski narod, 13. aprila 1917
O razdelitvi petroleja v Ljubljani
smo že tolikokrat pisali, in v mestni aprovizaciji se je že opetovano opozarjalo na nedostatke, da bi bil sedaj res že skrajni čas, da se nekaj stori. Edino pri prodaji petroleja v Ljubljani se dogajajo škandalozni prizori. Hišne gospodinje naj se pozove, naj na posebne pole zapišejo, katere stranke nimajo elektrike in samo take stranke naj dobe petrolej, v prvi vrsti pa obrtniki. Sedaj se pa dogaja, da stranke, ki imajo doma elektriko, dobe mnogo petroleja in ž njim kupčujejo. (…)
Ribe na trg!
Piše se nam: Ker se vsestransko trudimo, da vzdržimo glede prehrane, bi bilo jako pametno, da izrabimo tudi naše vode. V njih je na tisoče rib in ker je navadno ribolov oddan posameznikom, nima občinstvo nič od tega. Kakor mora vsak kmet dati do skrajnega kar premore, enako naj se prisili najemnika ribolova, da pusti gotove čase poloviti del rib in jih poslati pod uradno določenimi cenami na trg v korist občinstvu. (…)
Slovenec, 14. aprila 1917
Kako usnje izginja.
Znano je, da razdeli trgovska zbornica ljubljanskim in okoliškim krošnjarjem usnje po primeroma nizki ceni okrog 13 K kg. Tako bi prebivalstvo dobilo vsaj nekaj obutali pri črevljarjih ozir. bi dali nekaj obutali popraviti, ako bi hoteli črevljarji usnje prav porabiti. Toda kaj se godi. Te dni se je usnje zopet razdeljevalo. Neki črevljar je dobil usnja za 150 K, prinesel ga je v gostilno k belemu volku in v tam ga je prodal takoj naprej za 600 K. Brez vsega truda je lepo zaslužil, a jasno je, da iz tega usnja njegovi odjemalci ne bodo dobili nobenega črevlja, tisti pa, ki je usnje drago plačal, bo pa obutal, ki jo bo izdelal še dražje zaračunal.
Resnica, 13. aprila 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
