Že od malega sem z rokami ustvarjal raznorazne stvari – puške in podobno za igro. Rad sem preizkušal, kaj vse lahko naredim sam. Tako sem prišel tudi do kovaštva, s katerim sem se resneje začel ukvarjati v prvem letniku srednje gozdarske šole.
In od kod ideja, da bi tvoj konjiček postal tvoj poklic?Posel se ne more začeti kar čez noč. Glavne so izkušnje. Dobro je, da se z dejavnostjo že nekaj časa ukvarjaš, da odkriješ, ali ti sploh ustreza. Šele ko z izkušnjami dosežeš kakovost, se lahko predstaviš na trgu. Tudi jaz sem najprej delal samo za prijatelje, sorodnike, ker me je to pač veselilo. Začel sem prodajati v okolici kovačije, nato na bližnjih stojnicah. Prijatelji in znanci so sami prišli k meni, največkrat če so potrebovali kakšno specialno orodje, unikatne kuhinjske ali lovske nože.
Rekel si, da si obiskoval srednjo gozdarsko šolo. Od kod znanje kovaštva?Za kovaštvo se nisem nikjer izobraževal. Za nasvete sem vprašal nekaj kovačev z različnih koncev Slovenije. Kovaštvo je bilo pri nas na Idrijskem do neke mere razvito zaradi potreb nekdaj aktivnega rudnika živega srebra. Kovači so izdelovali in popravljali rudarsko orodje. V Idriji in okolici je bilo tudi nekaj manjših kovačij za podkovanje konj, izdelovanje vozov… Seveda pa sem tudi izkoristil sodobno tehnologijo in se veliko naučil prek interneta. Tako spoznaš tudi postopke obdelave, ki jih uporabljajo na drugem koncu sveta.
Sodobno tehnologijo pa uporabljaš tudi za prodajo, kajne?Drži, svoje izdelke prodajam po internetu, saj tam z oglaševanjem dosežeš bistveno več ljudi. Že od začetka je bilo zanimanje veliko. Drugod po svetu so ročno narejeni izdelki dosti bolj cenjeni kot pri nas, se pa tudi pri nas zanimanje za tovrstne izdelke počasi veča. Svoje izdelke prodajam prek spletne trgovine Etsy, ki predstavlja nabor ponudnikov ročno narejenih izdelkov z vsega sveta. Delam po naročilu, izdelek pa s pošto potuje do stranke – približno tri četrtine izdelkov odpošljem v Združene države Amerike in Avstralijo, preostalo pa v Francijo, Veliko Britanijo, Skandinavijo in drugod po svetu. Dobil sem tudi že naročila iz Južne Afrike in Izraela.
Ampak veliko ljudi si ne predstavlja takega načina življenja, ko si odvisen od trga. Ta je namreč zelo nepredvidljiv. Nekoliko »varneje« je hoditi v službo v tovarni, pisarni.Raje sprejmem tveganje, da bodo prišli slabši časi, ko posel ne bo ravno cvetel, da bodo vzponi in padci, kot pa to, da bi hodil v neko službo in počel stvari, ki me ne veselijo, in bi svoje delo celo zasovražil. Raje delam to za minimalno plačo, kot pa da bi delal nekaj, česar ne maram, pa četudi za boljši zaslužek. Kovaštvo ponuja zelo širok spekter dela, tako da mi ga verjetno ne bo nikoli zmanjkalo.
Zakaj je po tvojem mnenju povpraševanje po ročno narejenih izdelkih ponovno tako veliko?Nekoč je bila ročna izdelava edini način proizvodnje. Ko pa so se pojavili stroji, je postala nekakšna norma, da so le strojno izdelani izdelki dovolj kakovostni. Sledila je tekma proizvajalcev, kdo izdela najcenejše in proda največ, to pa je privedlo do tega, da je trg poln nekakovostnih izdelkov s kratko življenjsko dobo. Zato je danes za ročno narejen izdelek kupec pripravljen plačati dvakrat, petkrat, celo desetkrat višjo ceno. Prav tako tudi ve, da bo lahko tudi deset let po nakupu poiskal izdelovalca in bo ta morebitno napako na izdelku odpravil. Moderno je tudi recikliranje, uporaba naravnih materialov, izogibanje plastiki. Sam uporabljam le kovine in naravne materiale, kot so les, kosti in rogovje.
In kaj bi za konec svetoval tistim, ki v svojem konjičku vidijo možnost, da ga razvijejo v nekaj več?Mnogi mi rečejo, da sem pač imel srečo. Sam temu ne bi rekel sreča. Že dolgo sem se ukvarjal s kovaštvom in potem pač poskusil zagnati posel. Če ne tvegaš, ne moraš vedeti, ali ti bo uspelo ali ne. In če ne uspe v prvo, ne smeš obupati. Iz neuspeha se naučiš, kje si delal napake in kako to v naslednjem poskusu popraviti. Prav tako je veliko ljudi od začetka dvomilo, menili so, da je to lahko samo hobi, da se kovaških izdelkov danes ne potrebuje več, da mi ne bo uspelo. Tem se danes lahko le nasmejem.
