Lažne novice se lahko skrivajo marsikje, še posebej pa jih lahko povežemo z raznimi političnimi aferami. Lahko se zgodi, da nikoli ne bomo popolnoma prepričani, kaj se je v resnici dogajalo za kulisami. Tako lahko podvomimo v interpretacijo dogodkov, ki nam jo je ponudila slovenska vlada, tudi v tem primeru.
Oktobra 2015 je v javnosti izbruhnila afera, povezana z vodstvom Družbe za upravljanje terjatev bank oziroma tako imenovane slabe banke. Predčasno so razrešili predsednika upravnega odbora Larsa Nyberga in odpoklicali glavnega izvršilnega direktorja Torbjörna Manssona. Pred njunim imenovanjem je bilo večkrat poudarjeno, da morajo vodilna mesta slabe banke zavzemati predvsem nevtralni tujci. Vladni predstavniki Miro Cerar, Karl Erjavec in Dejan Židan pa so na oktobrski novinarski konferenci ob izbruhu afere hiteli zagotavljati, da pri odstavitvi uprave nikakor ne gre za politično motivirano dejanje, ampak da je razlog v odločno previsokih plačah, ki so jih prejemali člani uprave.
Kaj je odločalo pri izbiri nove uprave?
Na prvi pogled vse lepo in prav. A vse skupaj je postalo precej nejasno, ko so se iz vodstva DUTB presenečeno odzvali in razložili, da je bilo, tako je vsaj povedal Nyberg, ministrstvo za finance v celoti seznanjeno s pogodbo z Manssonom. Nyberg je komentiral še, da v slabi banki niso prikrivali nobenih podatkov v zvezi s plačami. »Slovenska vlada je podlegla pritiskom,« je odločno izjavil. Vendar, če to res drži, kaj je bil v tem primeru resnični motiv za odpoklic uprave DUTB in koliko gre verjeti odgovornim, ko so se na novinarski konferenci spraševali o prihodnosti vodstva DUTB? In tudi, kakšna so bila resnična merila pri izbiri uprave, ki danes vodi slabo banko?
Zanimivo, da je takratni finančni minister Dušan Mramor (ki ravno takrat pred medije ni mogel) nekaj mesecev pozneje odstopil. Mramor je pojasnil, da se raje vrača v profesorske vode, in zatrdil, da je odstopil iz povsem osebnih razlogov. Na začetku odstavitve uprave DUTB ni podpiral.
