Džaiš Al Islam, ena od sirskih islamističnih uporniških skupin, obtožuje vojsko Bašarja Al Asada, da je na civiliste v mestu Duma, deset kilometrov vzhodno od Damaska, s helikopterja vrgla sod strupenega plina, zaradi česar se je v zakloniščih zadušilo morda celo sto ljudi, med njimi večinoma družine z otroki. To potrjujejo tuji zdravniki in humanitarne organizacije. Al Asadovi mediji – prav tako kot predstavniki ruske vojske – pa trdijo, da islamistični uporniki v Dumi, ki naj bi bili tik pred dokončnim porazom, širijo lažne novice.
A govornica ameriškega zunanjega ministrstva Heather Nauert je spomnila, da je Al Asad v preteklih letih proti upornikom že večkrat uporabil kemično orožje, in zagrozila z ukrepi mednarodne skupnosti, če se je to spet zgodilo. »Rusija s svojo neomajno podporo režimu nosi odgovornost za te brutalne napade,« je še dejala Nauertova.
Strupi namesto pogajanj
Za Al Asada je zelo pomembno, da osvoji mesto Duma, saj gre za zadnje ozemlje, ki ga obvladujejo uporniki v regiji Guta, vzhodno od Damaska, kjer so ti izgubili kar 95 odstotkov ozemlja. Zadnje dni so Al Asadove in ruske zračne sile po večdnevnem premirju spet začele napadati Dumo, na katero naj bi zdaj pritiskale tudi Al Asadove kopenske sile. Pred tem so propadla pogajanja o umiku več deset tisoč civilistov, morda zato, ker islamistični uporniki nočejo zapustiti Dume, iz katere tudi obstreljujejo Damask, s čimer Al Asad upravičuje novo ofenzivo. Menda pa se pogajanja še kar nadaljujejo.
Guta je bila že v preteklosti tarča kemičnega napada Al Asadovih sil. Tokrat še ni jasno, za kateri bojni strup naj bi šlo. Vsekakor so v Damasku pred tem uporabljali živčni bojni strup sarin in klor, zadnjega ravno pred enim letom v mestu Khan Sheikhum na zahodu Sirije, zaradi česar so ZDA na sirsko letalsko bazo izvedle napad z izstrelki tomahawk.
Kdo je moril – Al Asad ali uporniki
Najsmrtonosnejša uporaba kemičnega orožja po iransko-iraški vojni v 80. letih je bila 21. avgusta 2013, ko naj bi Al Asadove sile v Vzhodno Guto poslale rakete s sarinom. Umrlo je okoli tisoč ljudi. Napad je potrdila preiskava Združenih narodov, a v Damasku in Moskvi so za napad obtožili sirske upornike, ki naj bi tako hoteli izzvati zahodno posredovanje. V resnici so tudi nekateri ameriški obveščevalci dopuščali to možnost. Na vsak način se je tedaj predvsem Francija zavzela za vojaško posredovanje zahodnih sil, kar je 6. septembra odobril ameriški senat. A 10. septembra se je ameriška vlada nenadoma premislila, ker je Al Asad privolil v zahtevo, da se povsem odpove kemičnemu orožju.
Gre za usodni trenutek sirske državljanske vojne, saj so bili tedaj zmerni uporniki še dovolj močni, da bi ob pomoči Zahoda premagali diktatorja (podobno kot se je zgodilo leta 2011 v Libiji). Sledila je krepitev islamističnih sunitskih upornikov, tudi Islamske države, kar je pozneje Al Asadu omogočilo, da se je ob pomoči Rusije, ki je vojaško začela posredovati septembra 2015, in številnih šiitskih zaveznikov, predvsem iz tujine, rešil iz povsem izgubljenega položaja v sirski državljanski vojni in postal njen veliki zmagovalec.
