Vprašanje, za koga boš navijal v novi hladni vojni, za Američane ali za Ruse, se mi zdi podobno vprašanju, za koga bom jaz, navijač Barcelone, navijal na tekmi med Juventusom in Realom. Včasih si le za hladno vojno, pardon, za nogomet. Za škarjice Cristiana Ronalda. Včasih pač nisi navijač. Kakor v soboto popoldan, ko so v mojo ulico pridrvele trume specialcev, da bi preprečile množični pretep Viol in Green Dragonsov. Del mene je takrat hrepenel po tem, da bi se policisti vmešali šele po koncu, ko bi potolčene po sistemu zadrge metali v Ljubljanico, en vijoličen huligan, en zelen huligan. In istemu delu mene je všečna tudi misel, da bi se ameriški jastrebi in ruski petelini stolkli pri Beringovem prelivu (bolj hladno vojno od tiste na meji med Aljasko in Sibirijo bi si res težko želeli), nas pa ne vpletali v to.
A z umorom ruskega vohuna v Londonu so nas že vpletli oziroma so nas odkrito pozvali, da se vpletemo, čeprav gre za dokaj nejasen, rahlo nebulozen, predvsem pa skon...