Hoja po žvečilnih gumijih
Arheologijo pravijo, da človeštvo žveči žvečilne gumije že 5000 do 9000 let. V neolitiku so jih uporabljali namesto zobne ščetke pa tudi za popravilo orodja in posode. Danes je žvečilni gumi namenjen samo užitku, ki mu, globalno gledano, vsako leto namenimo več kot 15 milijard evrov. Stane pa tudi odstranjevanje žvečilk s pločnikov in drugih površin. Kot je ugotovil kanadski filmar Andrew Nisker, ki je posnel dokumentarni film Dark Side of the Chew (Temna stran čigumija), v Veliki Britaniji za tovrstno čiščenje porabijo več kot 60 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja na leto, v Kanadi in ZDA pa morajo za to skrbeti zasebniki. Britanska oblikovalka Anna Bullus se je odločila, da problem lepljivih pločnikov začne reševati na svoj način, in ob pomoči nekaterih podjetij in ustanov začela reciklirati žvečilne gumije. Te ji je za preizkusno obdobje pomagalo zbirati tudi londonsko letališče Heathrow, ki za njihovo odstranjevanje porabi okoli 7000 evrov na leto, namestitev posebnih smetnjakov, izdelanih iz žvečilnih gumijev, pa je prispevala k opaznemu izboljšanju stanja. A smetnjaki niso edina stvar, ki jo je Bullusova naredila iz žvečilk, saj je sintetična guma, iz katere so izdelane, po njenih besedah zelo uporaben material, ki se je znašel tudi na čevljih, in sicer kot podplat. Tako bomo še vedno lahko hodili po žvečilnih gumijih, le da bomo pri tem prijazni do okolja.