»Spolno nasilje v športu je še vedno nekakšna tabu tema. Če vemo, da se nekaj dogaja, si nekako zatisnemo oči,« je med drugim dejala Doupona Topičeva in opisala dejansko stanje. Nasilje se namreč preprečuje povsod, v delovnem okolju, v družini, le v športu doslej ni bilo narejenega skoraj nič.
»Šport pa je posebej občutljiv, saj je v športu pogosto prisoten fizični kontakt. Tudi v športni borbi gredo športniki čez mejo. Hierarhija je zelo močna. Trener je tisti, ki omogoča razvoj kariere in tudi športnik je pripravljen včasih iti preko lastnega dostojanstva za uspeh.«
V Sloveniji je bilo raziskovalno delo posebej težko, saj se nihče ne želi izpostavljati, zato je bilo športnike težko pripraviti k temu, da spregovorijo. Raziskava je v Sloveniji pokazala na model, v katerem so mlade športnice žrtve predvsem trenerjev. V ozaveščanje so se zato vključili tudi biatlonec Klemen Bauer, nekdanji košarkar Jaka Lakovič, rokometna vratarka Miša Marinček in nekdanja judoistka Raša Sraka Vuković, ki so glavni akterji videa o ozaveščanju.
Projekt Voice naj bi žrtve spolnega nasilja v športu nagovoril predvsem k prijavi nasilja, obenem pa ozaveščal, kaj je dopustno in kaj ne. Nekdanja olimpijka Sraka Vukovićeva je v razpravi med drugim opozorila, da ljudje v klubih in zvezah molčijo ob nesprejemljivem nasilju, ne nujno spolnem, če so končni rezultat kolajne, posledično pa se s tem pridobi državna in sponzorska sredstva. In prav misel, da ne ukrepajo funkcionarji v klubih in zvezah, športnika potisne v še bolj ranljiv, celo nebogljen položaj.
»O tem je treba veliko govoriti, da bodo imele žrtve pogum spregovoriti. Mladi športniki ne vedo, kaj je prav, trenerju zaupajo, saj je nekakšen drugi oče in od njega ne pričakujejo razočaranja in zlorabe. Ko se zgodi, ne vedo niti, kam se obrniti po pomoč.«
