O deficitarnih in suficitarnih poklicih na pomurskem območju in tudi v Sloveniji nasploh smo se pogovarjali z direktorico Zavoda RS za zaposlovanje območne službe Murska Sobota Stanislavo Perčič. Pravi, da so zelo iskani poklici na področju storitvenih dejavnosti, na primer mizar, pečar-polagalec ploščic ali strojni inštalater, veliko je na primer pomanjkanje voznikov težkih vozil, pomočnikov natakarjev in kuharjev v gostinstvu, pa tudi poklicev v gradbeništvu, kot so zidar, tesar, krovec in oskrbovalec na domu. Perčičeva meni, da bi bilo treba spremeniti izobraževalne programe in jih prilagoditi dejanskim potrebam trga dela. Zanimanje posameznikov za določene poklice je majhno, zato bi tudi država morala posvetiti več pozornosti promociji in ozaveščanju otrok o teh poklicih že v nižjih razredih osnovne šole, izobraževalni sistem pa bi lahko izboljšali na področju praktičnega usposabljanja mladih, potreben bi bil večji poudarek na praktičnem delu in vajeništvu.
Mnenju Perčičeve v glavnem pritrjuje tudi direktor Pomurske gospodarske zbornice Robert Grah, ki pravi, da se izobraževalni sistem v regiji ne odziva dovolj hitro na potrebe gospodarstva, čeprav je trg dela izrazil veliko potrebo po določenih vrstah izobraževanja. Vse pa vendarle ni slabo, meni Grah. »Kot dobro lahko navedem dejstvo, da se vse več mladih odloča za izobraževanje v tehničnih programih in da imamo na šolah zelo dobro opremljene delavnice za izvajanje praktičnega pouka.«
Bolje izobraženi hitreje do službe
Sami izobraževalci prav tako niso povsem zadovoljni z izobraževalnim sistemom, vendar ni vsega kriv samo ta. Direktorica Ljudske univerze Lendava Rahela Hojnik Kelenc opozarja tudi na odgovornost gospodarstva, podjetja namreč niso dovolj skrbna pri kadrovskem načrtovanju in kooperativnosti z izobraževalnimi institucijami – prav Ljudska univerza je ustanova, ki mora zapolnjevati vrzeli med izobraževalnim sistemom in trgom dela z dokvalifikacijami in podobno. »O ustreznem dopolnjevanju je težko govoriti, saj v veliki večini podjetja nimajo dolgoročnih kadrovskih načrtov, kar pomeni, da ne načrtujejo potrebe po kadru za naslednjih pet do deset let. Naš sistem izobraževanja pa je izjemno okorel. V večini primerov se pojavi potreba po delavcih določenega profila oziroma stroke takrat, ko podjetje že zaposluje, ne šole in ne institucije za izobraževanje odraslih pa v izjemno kratkem času ne morejo programa izobraževanja vpisati v razvid, to včasih traja tri leta ali več.«
V Prekmurju je stopnja brezposelnosti mladih do 29 let 19,4-odstotna, kar je podobno slovenskemu povprečju (to je 19,5 odstotka). Zaposlitev še vedno hitreje dobijo bolje izobraženi. Povprečno trajanje čakanja mladih do 29 let starosti na prvo zaposlitev je v Prekmurju 11,8 meseca, v Sloveniji je povprečje 10,2 meseca. Pri nekaterih deficitarnih poklicih, kot sta na primer poklica zidarja in mizarja, pa je zaposlitev tako rekoč neposredna takoj po šolanju. Ni pa vse odvisno od formalne izobrazbe, pomembne so tudi izkušnje; delodajalci imajo zelo visoka pričakovanja glede delavcev, pričakujejo, da bodo ti lojalni, pripravljeni opravljati tudi več različnih del. Na zavodu za zaposlovanje v Murski Soboti opažajo tudi, da v zasebnem sektorju ni tolikšnega poudarka na izobrazbi, ampak je bolj pomembna volja do dela.
Okorel izobraževalni sistem
Mladi se v velikem številu odločajo za zaposlitev v tujini ali v velikih mestih, kot sta Maribor in Ljubljana. V mesto jih iz province vleče drugačen življenjski slog, v tujino pa višje plače ali preprosto dejstvo, da dela ne najdejo doma, četudi potem v tujini niso vedno zaposleni v svoji stroki. Tisti, ki vendarle ostanejo doma, pa so velikokrat prisiljeni sprejeti tako imenovano prekarno ali začasno delo. Nemalokrat so to kadri, izobraženi za delo v javnem sektorju, kot so na primer pedagoški poklici, deficitarne poklice opravljajo začasno, dokler ne dobijo boljše ponudbe ali ponudbe za stalno delovno mesto na svojem strokovnem področju. Ko so delodajalci ugotovili, da so se mladi, ki iščejo zaposlitev, voljni prilagoditi do te mere, da opravljajo delo po pogodbi, so jih vedno več začeli zaposlovati po podjemni pogodbi, kar je sprožilo val prekarstva. Ta dela so večinoma slabo plačana, med časom opravljanja takšnih del mladim tudi ne teče delovna doba.
Na problem simbioze med izobraževalnim sistemom in trgom dela bi se najprej morala drugače odzivati država s strateškim razmislekom in boljšim načrtovanjem izobraževalnih programov, ki bi bili usklajeni s potrebami gospodarstva in družbe nasploh, razmisliti bi morala, ali je res tako bogata, da si lahko privošči drago izobraževanje kadrov, katerih znanje, prizadevnost in talente potem brezplačno unovči tuji trg dela. Bolj odgovorno pa bi moralo biti tudi gospodarstvo, in sicer s skrbnejšim načrtovanjem kadrovske politike ‒ o potrebah bi moralo pravočasno obveščati izobraževalni sistem. O tem, da bi bilo treba enkrat narediti zares velike premike tudi na področju okorelega izobraževalnega sistema, pa se tako in tako strinjajo vsi.
