Obe glavni zmagovalki nedavnih italijanskih parlamentarnih volitev – skrajno desna Liga, ki jo vodi 45-letni Matteo Salvini, in protestno Gibanje petih zvezd, v katerem je uradni kandidat za premierja 31-letni Luigi Di Maio – imata skupaj absolutno večino tako v poslanski zbornici kot v senatu, tako da brez njiju ni mogoča nobena koalicijska vlada. A njuna koalicija bi bila veliko presenečenje, zato ker ima Gibanje petih zvezd (ki je dobilo 32 odstotkov glasov) predvsem zaradi obljube o univerzalnem temeljnem dohodku daleč največ podpore na revnem jugu Italije, Liga (17 odstotkov) pa se kljub Salvinijevem prizadevanju, da bi postala vseitalijanska stranka, opira predvsem na tiste volilce s severa, ki na Italijane z juga države gledajo zaničljivo. Di Maio in Salvini dobro vesta, da zaradi vsega tega ob skupni koaliciji tvegata upor v lastnih vrstah. A vodja Lige, ki ima z obljubo o znižanju davkov podporo predvsem med majhnimi podjetniki s severa, je že podprl načrt Gibanja petih zvezd o univerzalnem temeljnem dohodku.
Berlusconi na stranskem tiru
Poleg tega sta stranki dosegli dogovor, da je predsednik poslanske zbornice poslanec Gibanja Roberto Fico, predsednica senata pa Elisabetta Casellati, ki jo je predlagal Salvini, čeprav je članica Berlusconijeve Naprej Italija (14 odstotkov glasov). Gibanje petih zvezd je s tem, ko je podprlo Casellatijevo, pokazalo, da se spreminja in da zna odslej sklepati politične kompromise. Ni izključeno, da bo tudi v prihodnosti, ko bo treba sestavljati vlado, politikantsko fleksibilno.
Volitve predsednika obeh domov parlamenta sta bila hud udarec za Silvia Berlusconija, ki je skoraj 25 let obvladoval italijansko desnico, zdaj pa je postal tako rekoč peto kolo skrajnega desničarja Salvinija, potem ko je Liga nepričakovano dobila nekaj odstotkov več glasov kot Naprej Italija. Da bi pokazal, kako zdaj on in ne nekdanji premier Berlusconi, ki ima še naprej zaradi številnih zadev težave s sodiščem, vodi desničarsko koalicijo (ta je dobila skupaj 37 odstotkov glasov), je Salvini onemogočil, da bi predsednik senata postal kandidat Naprej Italije Paolo Romani. Berlusconi je to potezo svojega zaveznika komentiral kot »dejanje hladne sovražnosti«. Desničarska koalicija je tako v krizi in na tem, da razpade, tudi zato, ker Fico ni dobil podpore velikega dela poslancev Naprej Italije. Vsekakor Salvini lahko sklene vladno koalicijo z Gibanjem brez Naprej Italije, a na tak način bo težko postal premier.
Grožnja Evropski uniji
Vladna koalicija Gibanja in Lige bi državi lahko prinesla politično stabilnost, najbrž pa ne tudi gospodarske in javnofinančne. Prestrašila bi finančne trge in marsikatero vlado EU, saj bi bila v njej stranki, ki v imenu nacionalne suverenosti nasprotujeta EU, med drugim se požvižgata na omejitve pri proračunskem primanjkljaju, ki veljajo za evrske države. V svojem programu obljubljata izdatke in znižanje davkov, s čimer bi Italija še povečala svoj velikanski javni dolg. Italija ima poleg Grčije ne le največji javni dolg v EU, ampak poleg Grčije tudi najnižjo gospodarsko rast v EU po letu 2000. Dodati je treba, da je Italija vsaj za desetkrat večje gospodarstvo od Grčije, torej bi njena gospodarska in javnofinančna kriza pomenila veliko večjo nevarnost za EU in evrsko območje, kot je to bila v zadnjih desetih letih Grčija. Prav zaradi te očitne gospodarske stagnacije v zadnjih 20 letih se je zmanjšal življenjski standard Italijanov, ki so zato zdaj glasovali za populistična Ligo in Gibanje.
