Slovenci smo mahnjeni na avte, povezanost z njimi pa traja že več kot sto let. Sprva so bili namenjeni zgolj premožnim izbrancem, do večje motorizacije pa je prišlo po drugi svetovni vojni, ko jo na cesto zapeljal priljubljeni fičo. »Pred prvo svetovno vojno so avtomobili k nam prihajali kot tehnično čudo, prvi lastnik avta pri nas baron Codelli pa je dokazal, da je lahko uporabno prevozno sredstvo, saj se je z njim leta 1898 v Ljubljano pripeljal z Dunaja. V tistem času so avtomobile kupovali tovarnarji, veleposestniki in aristokracija. Eden večjih prodajalcev koles v Ljubljani Karel Čamernik je začel kasneje prodajati tudi avtomobile in motorje. Seveda jih ni imel na zalogi, kot so dostopni danes, bil pa je tudi eden prvih avtoizvoščkov, ki bi jih lahko imeli za predhodnike taksistov,« začetke avtomobilizma v Sloveniji obuja Boris Brovinsky, ki je v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri muzejski svetnik.
Za ljubitelje avtomobilizma in vozil, ki so plod domačega znanja, je obisk Bistre zapisan pod nujno, na 2300 kvadratnih metrih površin pa je razstavljenih več kot 50 avtomobilov, 50 motornih koles in 40 koles. Nekatera med njimi imajo dolgo brado. »Zdravniki, veterinarji, poslovneži, meščani, skratka vsi, ki pri svojem delu potrebujete vprego – tu je rešitev za vas. Hleva, konjev in kočijaža ne potrebujete več. Avtomobil je tako preprost, da lahko vsak laik z nekoliko tehničnega znanja hitro osvoji vožnjo z njim. Šest konjskih moči, dve prestavi in vzvratna, zmore hitrost do 45 kilometrov na uro. Porabi le en liter bencina na 13 do 15 kilometrov. Luči, streha, usnjena zaščita itd. so dobavljivi za majhno doplačilo, orodje, zračna tlačilka in preprosta hupa so vključeni v ceno avta.« Takšno je bilo besedilo plakata, ki je v času Avstro-Ogrske na začetku 20. stoletja nagovarjal ozek krog kupcev k nakupu avtomobila piccolo. Majhen voz prihodnosti, kot so ga poimenovali takrat, je danes ena izmed zvezd razstave in tudi eden najstarejših starodobnikov pri nas. Kakšen točno je bil, ko je zapustil tovarno, še danes ne vemo, zato pri obnovi niso mogli slediti originalu. Prebarvan v rdečo z rumenimi črtami pa se predstavlja kot tipični starodobnik iz začetkov te dejavnosti pri nas. »Znanje in veščine dejavnosti, ki je nastala v 60. letih, ko so se ljudje začeli zanimati za starejše avtomobile, jih oživljati in se z njimi družiti, niso bile na takšni ravni, kot so danes, zato so avtomobile tudi v našem muzeju obnavljali v stanje, kakršno naj bi bilo po presoji v času nastanka. Žal pogosto niso sledili originalu,« pravi Brovinsky. Zanimivo, da nekateri menijo, da je piccolo letnik 1906, spet drugi omenjajo možnost obdobja nastanka vse tja do 1911. Sta pa na muzejskem eksponatu originalna podvozje in del zgornje karoserije, medtem ko so motor, kolesa, volan in dodatne luči spremenjeni in zamenjani.
Muzej so sicer ustanovili leta 1951, prve zbirke pa so začele nastajati dve leti kasneje, ko so dobili tudi piccolo. Večina vozil prejšnjega obdobja do začetka 90. let je bila kupljenih, saj je muzej imel na voljo sredstva, v zadnjem času pa tovrstnih sredstev nimajo več, zato jim vozila večinoma donirajo. Med njimi je tudi 15 avtomobilov, ki jih je uporabljal jugoslovanski predsednik Tito, najdražji med njimi pa naj bi bil rolls-royce silver wrath letnik 1952, ki mu ga je podarila Republika Slovenija, njegova vrednost pa naj bi bila po oceni švicarskega zbiratelja okoli milijon ameriških dolarjev. Zbirko Titovih vozil bomo sicer v sliki in besedi predstavili v eni od prihodnjih prilog Svet vozil, je bil pa maršal velik ljubitelj avtomobilov, nekatere je celo sam vozil.
Avtomobili tistega časa so pravi posebneži, zato se poraja vprašanje, ali so ohranjeni do te mere, da bi jih lahko zapeljali na cesto. »Dejansko bi morali avte razdreti in pogledati, v kakšnem stanju so njihovi najobčutljivejši deli. Tako bi ugotovili, ali bi bilo v primeru vožnje tveganje poškodb preveliko. Verjetno bi se kakšno vozilo dalo usposobiti že z minimalnim posegom, vprašanje je le, ali zgolj za zagon ali za čisto pravo vožnjo,« še pojasnjuje Brovinsky. Seveda so modeli v zbirki na očeh marsikaterega zbiratelja, zato vsake toliko dobijo prošnjo po nakupu, posebej priljubljeni so Titovi avtomobili, a je zbirka v lasti države, zato se v muzeju sami ne morejo odločiti o izločitvi iz zbirke; potreben bi bil podpis ministra.
Del razstave je tudi 100-letna zgodovina avtomobilizma pri nas, in sicer v treh obdobjih – do prve svetovne vojne, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni do osamosvojitve. Čeprav je oris zgodovine prometa predstavljen s tipičnimi primerki vozil, jih nekaj legendarnih manjka. »Bilo bi odlično, če bi v zbirki imeli kakšnega izmed prvih Tamovih avtobusov, na primer vesno ali pionirja, a jih ni mogoče dobiti. Bili bi veseli tudi, če bi se ohranil kakšen Bloudkov triglav, prvi slovenski avto iz leta 1934. Gre pač za avte, ki so plod našega znanja ali pa so bili narejeni v Sloveniji,« zaključuje Brovinsky, ki mu je osebno najbolj všeč Tamov tovornjak 4x4, ki je predstavljal najvišjo stopnjo tehnološkega razvoja naše industrije konec 70. let minulega stoletja.
