Čeprav bržčas večina ljudi ob omembi Elana najprej pomisli na smuči, pa to ni bil prvi prodajni hit begunjskega podjetja. Potem ko so vrata tovarne odprli takoj po drugi svetovni vojni, je bil izjemno uspešen proizvod povezan z badmintonom. Izdelali so do 2600 loparjev na dan, prodajali so jih tako v Jugoslaviji kot na evropskem trgu. To je ena od mnogih podrobnosti, ki jih je o Elanu (na ogled do 17. septembra) mogoče izvedeti na razstavi v tehniškem muzeju v Bistri.
Prodaja smuči je v ospredje stopila v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Elan zaradi povečane konkurence na trgu, predvsem zaradi cenejših kitajskih loparjev, zašel v težave. Leta 1958 je politika direktorja Rudija Finžgarja, očeta Elana, za vedno odstranila iz kolektiva. Kot je mogoče doumeti iz zapisa kustosa razstave Vladimirja Vilmana, verjetno ne le iz ekonomskih, ampak tudi političnih razlogov.
Elanov oče je bil Rudi Finžgar
Finžgar je bil navdušen smučarski skakalec (večkrat državni rekorder) in mizar. Že med drugo svetno vojno je vodil izdelavo smuči iz jesenovega lesa za partizanski bataljon, še pred koncem vojne pa so v Cerknem priredili tudi smučarsko tekmovanje. Tako so s proizvodnjo začeli že leta 1944, medtem ko so Elan odprli tik po vojni, septembra 1945. »Vsi stroji, ki so na začetku prišli v Elan, so bili last družine Finžgar,« je povedal Vladimir Vilman. V prvih letih je Elan slonel na delu in kapitalu Finžgarjevih. Rudi Finžgar sodi med tri najpomembnejše direktorje Elana, poleg Jožeta Ostermana in Dolfeta Vojska.
Vilman pravi, da je inovativni duh prežemal Elan že od vsega začetka. Tako so na začetku 60. let prejšnjega stoletja ustanovili delovno enoto, ki so jo poimenovali inštitut. »To je bil nosilec vseh tehnoloških inovacij. Razumeli so, da če nimaš svojega razvoja, ne boš uspel.« Že nekaj let po ustavitvi so začeli obiskovati tuje sejme in iskati možnosti za vstop na različne trge. »Pri Elanu so vedeli, da brez evropskih trgov ne bodo uspeli. Najzanimiveje in fascinantno je, da so to dovolj zgodaj doumeli, kar je bilo pomembno še zlasti zaradi pridobivanja deviz, ki so bile ključne.«
Inovativni duh in usmerjenost navzven je zaslediti že pri Elanovih predhodnikih. Na razstavi je mogoče videti eksponate iz podjetja Jor, kolarske delavnice Kolbl-Predalič in kolarstva Rodar. Jor, podjetje navdušenega pripadnika sokolskega gibanja Jakoba Oražma iz Ribnice, je pred drugo svetovno vojno športno orodje prodajal po vseh delih Kraljevine Jugoslavije, predvsem rekvizite za atletiko in gimnastiko. »Kolikor je nam znano, Elan od Jora ni podedoval veliko strojev, prav tako se iz Ribnice na Gorenjsko ni preselilo veliko delavcev. Ne moremo reči, da je na osnovah Jora nastal Elan. Lahko pa rečemo, da je know-how prišel od tam in spoznanje, da takšno tovarno Jugoslavija potrebuje.«
V Elanu pripravljajo muzej
Gimnastične, atletske in druge športne rekvizite je proizvajal tudi Elan. Proizvodnja je skozi leta in desetletja postajala vse bolj pestra, vseskozi pa so bili prepoznavni po različnih vrstah smuči. Imeli so navtično divizijo. Najprej so delali lesene kajake in kanuje, na začetku šestdesetih let pa so prešli na izdelovanje plovil iz umetnih mas, ki so jih spoznali na sejmu v Londonu. Po celem svetu so prodajali tudi jadralna letala, imeli so proizvodnjo igral… Po osamosvojitvi so ukinili program orodne telovadbe, s proizvodnjo so tedaj na pomoč priskočili tovarni koles Rog.
»Za to razstavo smo se odločili, ker je pred dvema letoma Elan praznoval 70-letnico in ker gre za eno najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk v svetu. Problem je v tem, da je malo eksponatov. Najlažje je dobiti smučke, težje večje produkte, najtežje pa stroje,« je dejal Vilman in dodal, da Elan pripravlja muzej, kjer bodo eksponati stalno razstavljeni. To idejo pozdravlja, kajti pravi, da želijo imeti v Bistri informacijski center, ki bi povezoval lokalne muzeje v različnih krajih.
