Dolga leta sobivanja z Berlinom me zdaj silijo, da se vsakič, ko svet obleti kakšna novica iz teh krajev, počutim zvezana z njo; zdi se mi, da življenje kar čaka, da se izrečem. Pa res nimam nič s tem, da so katalonskega voditelja Puigdemonta ujeli ravno Nemci. Seveda so ga. Kdo drug pa naj bi ga? Že navadna balkanska zgodba o koncu sveta nam razlaga, da se človek na Nemce lahko zanese.

Ob tem pa sem se spomnila na zgodbo o preživetju, ki jo lahko pripovedujemo, ko se nam zdi, da o neki temi ne moremo ničesar več reči. O Kataloniji, še huje, o Evropi, z njo pa Nemčij

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.