Pravljice je najbolje začeti z nekoč. Nekoč sem prijatelju, veščemu popotovalcu po svetovih, tarnala zaradi mraza in sivine Berlina, kjer sem živela. V odgovor, nekakšno tolažbo, mi je napisal balkansko šalo, ki jo najbrž poznate, jaz pa je nisem, zato jo ponavljam. Sredi vojne smo, zunaj prežijo ostrostrelci in noč in dan padajo bombe. Alarmi so že toliko pretulili, da so morali nehati, kajti izredno stanje traja nonstop. Nasilje se stopnjuje, vode zmanjkuje, hrane že zdavnaj ni več. Pa reče Mujo, poslušaj, Haso, pravijo, da bo jutri konec sveta. Pa reče Haso, ah, kje, konec sveta je še daleč. In vztraja Mujo, ne, ne, Haso, jutri bo zares konec sveta. Kaj bova? »Spakirala bova kufre in žene in šla po vizo za Nemčijo.«
Dolga leta sobivanja z Berlinom me zdaj silijo, da se vsakič, ko svet obleti kakšna novica iz teh krajev, počutim zvezana z njo; zdi se mi, da življenje kar čaka, d...