V prostorih krajevne skupnosti v Mojstrani je ob četrtkih, ko v okviru Večgeneracijskega centra Gorenjske poteka delavnica šivanja, sila živahno. Mentorica Nada Grah ima pod nadzorom skorajda vsak rez v tkanino in vsak šiv s sukancem. Deli dragocene nasvete in opozarja na skrite pasti krojenja in šivanja, medtem pa se predelave oblačil loteva tudi sama.
Iz dragega, a neuporabnega krila nova obleka
Grahova je ob našem obisku na mizo položila bel pleten pulover in vanj brez milosti potisnila velike šiviljske škarje. »Pulover je preozek. Tukaj bom prerezala in všila belo čipko,« je pojasnjevala, medtem ko so škarje neusmiljeno drsele po pletenini. »Izrez mi ni všeč, zato ga bom odrezala in spremenila,« je nadaljevala in prvotni ovratnik je že ležal med odrezki. Lotila se je še rokavov in razrezan pulover je spominjal na naključne kose materiala. Že v naslednjih trenutkih so ti, z novimi elementi, ki jih je bilo treba le še zašiti skupaj, dobivali novo privlačno podobo.
»Tudi brezrokavnik, ki ga nosim danes, je bil včasih jakna,« pove mentorica in po mizi razgrne še nekaj oblačil, ki so jim udeleženke delavnice »prišile« novo podobo. »Iz dragega krila, ki ga nisem nosila, sem si s pomočjo Nadinih nasvetov naredila čudovito obleko,« pravi ena od udeleženk delavnice Melita Djurič. Tokrat se je posvetila klobukoma, ki si ju je znova želela nadeti na glavo, a sta bila preširoka. »Včasih smo imeli bolj košate pričeske. Zdaj pa moram zložiti papir, ga potisniti za notranji rob klobuka in ga prišiti zraven blaga,« opisuje proces oženja.
Oblačil ne mečejo (več) proč
»Na delavnice prinesemo oblačila, dodatke ali blago, opišemo težavo, zaradi katere jih ne nosimo, potem pa skupaj skušamo priti do rešitve. Nada ima veliko idej,« pravi Djuričeva, »še domačemu ljubljenčku, mačku, bom naredila ležišče.« Marjeta Starin je medtem ukrojila nekaj desetletij staro blago. »Naredila bom obleko, ostalo pa ga bo toliko, da ga bo dovolj še za bluzo,« pove. »Pri nas doma oblačil ne mečemo proč. Sem in tja že, ampak kar se da, jih predelamo v nova, ko stara niso več uporabna,« se pohvali. Odkar je v pokoju, mora paziti na izdatke in ta delavnica ji je pri tem v veliko pomoč. »Poleg tega pa me sem vleče tudi druženje,« priznava.
»Ponovna uporaba je prispevek k okolju,« doda Djuričeva. Mirjana Ažman ji pritrdi in poudari: »Veliko stvari se da malo popraviti in še naprej uporabljati. Danes bom sešila nove hlače iz starega blaga,« napove. Doslej je zašila že troje hlač, vendar bolj za domačo uporabo. Podobno kot soudeleženke tudi Ažmanova širšega šiviljskega znanja pred tem ni imela. »Šivala sem robove oblačil in trakove za zavese. Zdaj pa sem se lotila večjih podvigov.«
V solzah na prvi šiviljski tečaj
Več šiviljskih izkušenj, čeprav ni bila nikoli poklicna šivilja, ima mentorica Nada Grah. Že od nekdaj šiva in predeluje oblačila zase. K temu jo je pred desetletji spodbudila preskromna izbira oblačil za ljudi z nestandardnimi merami na trgovskih policah, se pošali in doda, da je šiviljski stroj najpogosteje brnel takrat, ko sta bila danes že odrasla sinova še otroka. »Ves čas sta bila unikatno oblečena, tudi za valeto sem jima sama zašila oblačila.«
Spominja pa se svojih šiviljskih začetkov, ki jih sploh ni bila vesela. »Prvi letnik kemijske tehnične šole sem končala in med počitnicami sem bila doma, ko so me vpisali v šiviljski tečaj. Spominjam se poti v Maribor z vlakom, do koder sem imela takrat od doma 25 kilometrov. Jokala sem, ker nisem vedela, kako se bom znašla, saj še nikoli nisem v rokah držala niti šivanke.« A pridobivanje novih znanj se je obrestovalo in sčasoma je v šivanju začela uživati. Celo tako zelo, se spominja, da je ob pogledu na mimoidoče kdaj pa kdaj dobila kakšno stilistično idejo.
»Še zdaj si mislim, ko pogledam kakšno žensko, kako drugače bi bila videti, če bi oblačilu dodala zgolj pas ali rutico…« prišepne. Medtem ko je svoje ideje včasih dopolnjevala s tistimi v revijah s šiviljskimi nasveti, ji danes pri tem pomaga svetovni splet s številnimi tovrstnimi portali.
