Sem hiperaktiven in me zanima vrsta stvari, šivanje celo ne najbolj. Veliko raje denimo delam z lesom ali pa se ukvarjam z notranjim dizajnom, za kar sem se tudi šolal. A sem takrat dejal, da se s tem ne splača ukvarjati, ker bi bil samo kaplja v morju notranjih dizajnerjev. Zdelo se mi je, da bom bolj uspel s šivanjem. Tudi zato, ker sem imel pol poti že zgrajene po zaslugi starši. Šivati sem začel pri 15 letih, na tekstilno srednjo šolo pa sem vpisal na željo staršev. Sam sem se hotel vpisati na trgovsko šolo, vendar se zaradi negativne ocene pri matematiki nisem mogel. Ko sem po desetih letih srečal učiteljico za matematiko, sem se ji za tisto »enko« zahvalil. Kasneje sem namreč v šivanju užival, čeprav me je zelo bolelo, da sem hodil v šolo med sama dekleta.
Zakaj se vam je zdelo, da potrebujete formalno izobrazbo za šivanje?To je bilo nekako logično. Ker smo imeli doma tekstilno obrt, ni bilo pričakovati, da bom šel za mehanika. Je pa vsekakor prezgodaj, da se otroci o poklicu odločajo konec 8. oziroma zdaj 9. razreda osnovne šole. Jaz sem šele pri 22 letih dojel, kaj bi rad počel in zakaj. Tako da je bila tekstilna šola zame vseeno precej naporna. Pri 15 letih sem si zašil prve džins hlače, medtem ko so profesorice, vse tik pred upokojitvijo, zahtevale, da delamo po točno določenem načrtu. Skoraj na kolenih sem prosil, če si lahko namesto ženskega kostima zašijem moški suknjič, ampak je vztrajala, da zašijem kostim za mamo. To me je precej odbijalo.
Kako je bilo torej kombinirati znanje, ki ste ga pridobivali v šoli, z domačo prakso, realnim svetom?Ne morem reči, da se v šoli nisem ničesar naučil. Koristno je bilo predvsem, da sem do potankosti spoznal delo s šivalnim strojem. Če želiš šivati, mora biti upravljanje šivalnega stroja podobno kot vožnja avtomobila, nekaj povsem rutinskega. Za to pa potrebuješ veliko treninga. Prav tako sem se v šoli naučil osnov šivanja, čeprav so nas na smeri šivilja-krojač šolali za delo v proizvodnji. Doma smo šivali povsem nekaj drugega in tudi sam sem se osredotočil na šivanje džinsa. Ne vem, zakaj, morda zato, ker sem vse življenje rad nosil kavbojke. (smeh)
Se po tem ločite od drugih kapelj v morju tekstilnega sveta?V Evropi še nisem zasledil moškega, ki bi se ukvarjal s čim podobnim in šival džins po naročilu. Delo je nekoliko edinstveno in to je dobro za blagovno znamko, poleg tega pa imajo ljudje nasploh radi kavbojke, v tujini še bolj kot v Sloveniji. Prav zato sem pripravil projekt za Kickstarter, da bom morda čez leto ali dve kavbojke znamke Gipsy and Clown šival tudi za tujce. Zadnjih deset let sem bil zelo žalosten, ker vem, da delam dobro, ampak v Sloveniji si ne morem privoščiti svoje trgovine in studia, v katerem bi delal ali celo še koga zaposlil. Kickstarter je neka pot v tujino in zaradi kampanje so me povabili na največji sejem športne opreme na svetu. Tako da se po 15 letih trdega dela stvari vendarle obračajo na bolje.
Vse več je zaslediti denimo mladih mamic, ki se začnejo ukvarjati s šivanjem. Kakšna je razlika med vami šolanimi krojači in samouki?V tem ni nič slabega in ne vidim jih kot konkurenco, celo nasprotno, tiste, ki jim uspe, zelo spoštujem. Tudi jaz sem v bistvu samouk. Najbolj me je bolelo, ko sem želel študirati oblikovanje, a se s končano tekstilno šolo nisem mogel vpisati na fakulteto, temveč sem moral prej opraviti maturo. Nato pa so bili v prvem letniku glavni predmeti kemija, fizika in matematika. Sistem študija je bil zgrešen, poleg tega nisem mogel razumeti, kako imajo lahko z modo več skupnega gimnazijci kot jaz, ki sem imel kot šolani krojač že osnove šivanja. Takrat sem se odločil, da ne bom šel na nobeno fakulteto več, ker se vsega lahko naučiš sam.
Imate kot zadnji šolani krojač morda željo ustanoviti tudi svojo šolo, če ne vsaj tečaj šivanja?Idejo, da bi ustanovil šolo, sem imel že pred petimi leti, ker nisem vedel, kaj naj v Sloveniji delam, da bi lahko živel, imel za položnice… Razmišljal sem, da bi v Ljubljani izvajal tečaje »naredi si svoj unikaten džins« in prepričan sem, da bi bilo zanimanje za kaj takšnega, tako da imam to idejo še vedno v načrtih za prihodnost.
Kaj bi mladim svetovali o izbiri deficitarnega poklica, kakršen je vaš?Zanimivo, tudi mojim staršem se je zdelo čudno, da bi rad šival kavbojke za 80 ali 100 evrov, če v trgovini stanejo 20 evrov. Enako so me prepričevale profesorice v šoli. Ampak kaj se je zgodilo? Vseh 29 sošolk iz tekstilne šole je končalo v nekem drugem poslu, edini sem, ki šivam. Za to je potrebna močna želja in vztrajnost. Moraš imeti zgodbo, delo te mora veseliti. Tudi čevljarstvo je denimo zanimiv poklic in če imaš rad čevlje in slediš trendom, boš lahko izdelke tudi prodajal. Tako da vsem mladim svetujem, naj enostavno živijo svoje sanje.