Število ogledanih uprizoritev je bilo res nekoliko višje, toda mislim, da sta razloga predvsem dva. Prvi je ta, da se je na festival prijavilo nekaj več amaterskih gledališč, ki profesionalnim predstavam praviloma le težko konkurirajo in jim je v resnici namenjen drug festival. Prijavljenih je bilo tudi več otroških ali mladinskih predstav in zanje vsaj na splošno velja podobno. Verjetno bo treba te stvari v prihodnje v pravilniku natančneje doreči. Drugi razlog je, da sem bila kot selektorica izrecno povabljena k ogledu nekaterih uprizoritev, med drugimi ene operne predstave, ki jih producenti kasneje niso prijavili na festival, ogledala pa sem si tudi številne avtorske projekte, za katere se je nato izkazalo, da bi jih glede na avtorski vložek težko opredelili kot slovensko dramsko pisavo.
Kakšen je vaš splošni vtis o naboru predstav, ki ste jih videli?V primerjavi z letom prej je bilo več predstav s klasično dramaturgijo, torej takšnih, ki so nastajale po klasično grajenih dramskih besedilih. K temu je gotovo prispevala tudi ljubljanska Drama, ki je novo sezono v celoti sestavila iz slovenskih besedil, pri čemer so bila na njenem repertoarju tako klasična dela kot novitete, med drugimi Cankarjevi Hlapci, ki sem jih uvrstila v tekmovalni program, in Grumovi nagrajenki zadnjih dveh let, ki sem ju umestila v spremljevalni program – menim, da je prav in celo nujno, da si na festivalu ogledamo krstni postavitvi nagrajenih besedil.
V preseku tematik, ki jih obravnavajo posamezne uprizoritve, sicer nisem zaznala izrazitejših poudarkov, prisotne so tako intimne teme kot družbene in angažirane vsebine. Kar pa zadeva razmerje med institucionalno in izveninstitucionalno produkcijo – morda je bila slednja v primerjavi s prejšnjim letom nekoliko šibkejša.
Omenili ste vrnitev klasične dramske forme: vsaj v zadnjih letih je pretežni del avtorskih ali »nedramskih« uprizoritev nastajal prav na neodvisni sceni. Ali je to, da je na seznamu predstav tokrat malo manj nevladnih produkcij, kaj vplivalo na prevlado »klasike«?Res je, da na neinstitucionalni sceni nastajajo večinoma predstave po besedilih, razvitih v procesu dela oziroma pripravljenih posebej za to priložnost, vendar pa avtorski projekti nastajajo na vseh področjih produkcije, tudi v nacionalnih gledališčih. Mogoče je včasih tip uprizoritev na neodvisnih odrih drugačen – v eni izmed predstav, ki sem si jo ogledala, praktično ni bilo besedila, le nekaj songov v angleščini, kar po mojem mnenju ne pride v poštev za festival predstav po slovenskih dramskih predlogah. Toda po drugi strani se mi večina izveninstitucionalnih produkcij tokrat niti ni zdela dovolj poglobljena in sploh celostno izpeljana, prav tako me kot gledalko niso posebno izzvale.
Menite, da je to tudi posledica poslabšanih pogojev dela v neinstitucionalni sferi?Slabši pogoji, predvsem finančni, gotovo vplivajo na naravo produkcije. Dodelanost uprizoritve je na primer nedvomno povezana tudi s časom, ki ga imajo ustvarjalci na razpolago za njeno pripravo in vaje. Delež nevladne produkcije je bil letos res malce nižji, če upoštevamo, da je v nekaterih prejšnjih letih zajemal tudi več kot polovico nabora. In pri tem velja omeniti, da smo imeli v slovenski gledališki zgodovini obdobja, ko je bila neinstitucionalna sfera po kakovosti v ospredju, pogosto je utirala nove poti in bila hkrati tudi sila pomemben generator sodobnih dramskih pisav – tako v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja kot tudi še pred nekaj leti.
Kakšno pa je sicer razmerje med novimi in predhodno že uprizorjenimi besedili? Polovica predstav v tekmovalnem programu je na primer nastala po tekstih iz zgodovinske zaloge slovenske dramatike, pri polovici pa gre za krstne uprizoritve novejših besedil – in tudi v spremljevalnem programu so same praizvedbe.Tokrat so močno prednjačile krstne uprizoritve – med vsemi prijavljenimi uprizoritvami je bila le slaba petina del že prej uprizorjena. Med institucionalnimi gledališči so se slovenske klasike lani lotili samo v ljubljanski in mariborski Drami. V obeh primerih uspešno.
Pravzaprav skoraj vsaka druga predstava pri nas nastane po slovenskem besedilu. Ima slovenska dramatika v gledališki praksi res tolikšno težo?Res je, da skoraj vsaka druga predstava nastane po slovenskem besedilu, vendar v najširšem pomenu besede – se pravi, da gre pogosto za delo »po motivih«, za »avtorski projekt« in podobno. Toda vendarle mislim, da v nekaterih gledališčih ne le da dajejo prostor slovenskim besedilom, nanje tudi veliko stavijo. Pogosto gre pri postavitvah slovenskih predlog celo za osrednje uprizoritve v neki sezoni. Ljubljanska Drama, ki sem jo že omenila, je samo en primer. Tako so lani v Mestnem gledališču ljubljanskem prav z besedilom domačega avtorja vpeljali nov žanr kriminalne nadaljevanke, poudarjeno mesto sta imeli tudi uprizoritvi Trač in Sen kresne noči, ki sta izrazito avtorski izpeljavi Shakespearovih iger. Že vrsto let je s snovalnim pristopom prepoznavno Slovensko mladinsko gledališče, kjer pri nastajanju besedil med procesom dela sodelujejo tudi nastopajoči.
Strinjam se s starejšimi slovenskimi dramaturgi, ki so radi poudarjali, da je vsaka krstna izvedba slovenskega dela »praznik slovenske kulture«. Menim, da je uprizarjanje slovenskih dramskih del eno bistvenih poslanstev slovenskega gledališča. Le z uprizarjanjem njihovih del namreč dramatiki dobivajo povratne informacije in se tako lahko razvijajo, poleg tega ima tudi slovensko občinstvo pravico, da si ogleda dela, ki odsevajo njegovo stvarnost in družbeno okolje.
