»Gre za predstavo, ki je zahtevala velik ustvarjalni vložek in dosti napora,« pred skorajšnjo premiero drame Naš razred ugotavlja Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj, ki bo pri postavitvi ene najuspešnejših poljskih dram zadnjih let koprodukcijsko sodelovalo z Mini teatrom ter Mestnim gledališčem Ptuj. Direktor slednjega, Peter Srpčič, priznava, da je bil do besedila Tadeusza Slobodzianeka sprva zadržan. »Nekako mi ta tematika ni dišala, toda ko sem ga prebral do konca, sem bil že trdno odločen, da bomo pri predstavi zraven. Že dolgo se me ni kakšno sodobno besedilo tako močno dotaknilo; izjemno dobro namreč ujame duha zgodovinskih prelomov dvajsetega stoletja, toda obenem v ospredje postavi povsem človeške zgodbe.«
Dramo Naš razred je navdihnil resničen dogodek, ki se je zgodil v poljskem mestu Jedwabne med drugo svetovno vojno, in sicer pogrom nad tamkajšnjimi Judi, v katerem je bilo pobitih več sto ljudi; šele pred nekaj leti se je razkrilo, da so ga v resnici izvršili Poljaki, torej someščani in sosedje pomorjenih, ne pa nacisti. Predstava skozi retrospektivno pripoved govori o nenavadnem, tudi krutem prepletanju usod skupine sošolcev skozi obdobje več desetletij – od predvojnega časa, ko so Poljaki in Judje živeli v slogi in v katerem se med (takrat še) otroki rojevajo prve zaljubljenosti in prijateljstva, do pretresov, ki sta jih povzročili najprej (in pozneje spet) sovjetska, med vojno pa nacistična okupacija, vse do današnjega časa. »V tej virtuozni drami se razkriva, kako grozovite posledice ima vsaka diktatura na življenje ljudi, tudi v smislu, da zaradi ideologije sovraštva pride do dejanj, kakršna bi si v nekih normalnih razmerah le težko predstavljali,« razmišlja dramaturginja predstave Marinka Poštrak. »Vsekakor gre za res zahtevno uprizoritev, ki v režijskem in igralskem pogledu zahteva popolno predanost besedilu.«
Režiserka Nina Rajić Kranjac pravi, da je bila pretresljiva zgodba eden glavnih vzgibov, da se je odločila, da se spoprime s predlogo. »Dogajanje v drami je zaznamovano z nenehnim nemirom, ki je prisoten že v otroštvu, naj gre za nemir v razredu, malenkostne nesporazume med sošolci ali medsebojna razlikovanja zaradi vere in družbenega statusa. Ti nemiri v človeku spodbujajo občutek neprestanega boja za preživetje, ki se ne ozira na ceno in posledice, tudi ko gre morda za življenje prijateljev,« ugotavlja. »Toda na koncu se preživelim zastavi vprašanje o smislu tega boja, o tem, ali je bilo sploh vredno preživeti na takšen način.« Kot dodaja, se besedilo izogiba moraliziranju, čemur so zato poskušali slediti tudi ustvarjalci uprizoritve.
