Znani nemški filmski in gledališki režiser Christoph Schlingensief (1960–2010) je vzbujal sila raznovrstne odzive; umetnika, ki je z nevsakdanjimi podvigi brez zadržkov drezal v boleče točke sodobne družbe, so nekateri oboževali, nasprotniki pa so ga pogosto označevali za populista in »cenenega provokatorja«. Podobno se je obnašala večina (nemških) medijev; ti so o njegovih akcijah najraje poročali kot o škandalih, ne da bi se pri tem prav posebej poglabljali vanje. Schlingensief, ki so ga leta 1997 za krajši čas celo aretirali, ker je na kasselski Dokumenti razstavil plakat z napisom »Ubijte Helmuta Kohla«, jih je v tej smeri še spodbujal; večkrat je izjavil, da »uporablja medije kot zvočnik«, je v Ljubljani pred dnevi pojasnil njegov prijatelj in priložnostni sodelavec Claus Philipp, nekoč novinar in urednik pri avstrijskem časniku Der Standard, danes pa direktor dunajskega mestnega kina.
Umetniška raba protislovij
Philipp je v okviru večdnevnega dogodka Fokus: Schlingensief povedal, da se je režiser v karieri preizkusil v marsičem, nikoli pa ni (tako Philipp) naredil »konvencionalne gledališke predstave«. Začel je kot avtor nizkoproračunskih filmov z bolj ali manj groteskno estetiko, v katerih je mešal politično satiro, grozljivko in pornografijo – ogledali smo si lahko njegove »klasike« Teror 2000 (1994), Nemški pokol z motorko (1990) ter 120 dni Bottropa (1997) –, ko pa zanje ni več dobil sredstev, se je preusmeril v gledališče in se postopno uveljavil do mere, da so ga začeli vabiti na najbolj ugledne odre; leta 2004 je denimo na festivalu v Bayreuthu režiral Wagnerjevo opero Parsifal. Pozneje se je vse bolj posvečal tudi vizualni umetnosti, med drugim so zlatega leva na beneškem bienalu leta 2011 podelili ravno nemškemu paviljonu za razstavo njegovih del.
Eden najbolj znanih Schlingensiefovih projektov in neke vrste prelomnica je bil »resničnostni šov« Tujci, ven!, ki ga je pripravil leta 2000 na Dunajskih slavnostnih tednih kot obliko protesta zaradi vstopa Haiderjevih svobodnjakov v vlado. To, da je prvič po drugi svetovni vojni na oblast v kateri od evropskih držav prišla skrajno desna stranka, ki je odkrito izražala sovraštvo do priseljencev, je Schlingensief zaznamoval s postavitvijo kontejnerja zraven dunajske opere, ki ga je ogradil z mrežo in vanj namestil številne kamere, nato pa tja naselil dvanajst prosilcev za azil. Ta izzivalna mešanica koncentracijskega taborišča in takrat priljubljene oddaje Veliki brat (pribežnike je bilo mogoče ves čas opazovati in jih hraniti, vsak dan pa so s spletnim glasovanjem dva od njih izgnali iz države) je razburila tako avstrijske medije kot javnost, s tem pa je nastala tudi neke vrste »socialna skulptura«, ki jih je tako rad gradil Schlingensief; podrobnejšo kroniko tega projekta ponuja tudi dokumentarni film v režiji Paula Poeta.
»Pri Schlingensiefu nisi nikoli vedel, kam natančno bo stvar zavila,« se spominja Veronica Kaup - Hasler, dolgoletna izvršna direktorica festivala Štajerska jesen, ki je bila tedaj dramaturginja Dunajskih slavnostnih tednov. »Projekte je namreč hkrati gradil in razstavljal, ni hotel dajati jasnih odgovorov ali stališč, temveč je v dela nenehno vnašal neko napetost, nemir, protislovja; četudi se je v tem primeru očitno norčeval iz nestrpnosti, je hkrati spodbujal sovražne reakcije mimoidočih ter izzival gledalca k temu, da se je opredelil do doživetega. Z njegovih dogodkov nisi mogel oditi pomirjen.«
Rušenje novih zidov
Podobni liniji kot Schlingensief sledi tudi nemška umetniško-aktivistična skupina Center za politično lepoto, ki je te dni v Novi pošti pripravila delavnico oziroma »aktivistični laboratorij«. Kot pojasnjuje ena od vodilnih članic kolektiva Cesy Leonard, niso ne običajni umetniki ne tipični aktivisti: »Smo agresivni humanisti.«
Trenutek za umetniško akcijo po njihovem nastopi na točki, kjer politika zataji, tak primer so bili njihovi projekti ob obletnicah padca berlinskega zidu: »V manj kot treh desetletjih so na mejah Evrope zrasli novi zidovi, pred katerimi ravno tako umirajo ljudje; nanje želimo opozarjati tudi zato, da ne bi pozabili na vrednote, zaradi katerih slavimo padec berlinskega.« Tako so recimo povabili občinstvo k skupni »ponovni uprizoritvi« zrušenja slavnega zidu, ki naj bi se odigrala na rezilnih ograjah, namenjenih preprečevanju prehoda migrantov v evropske države; proti bolgarski meji so odpeljali štiri avtobuse potnikov, pripravljenih na sodelovanje. Ograde jim ni uspelo prerezati, saj jim je namero preprečila bolgarska policija; odpravo so nadzorovali praktično vso pot od Berlina. »Kljub temu ne moremo reči, da je bila akcija neuspešna.«
Tematiko migrantov in evropskih vrednot je naslavljal tudi projekt Mrtvi prihajajo (2015), v katerem so se odločili, da trupla migrantov, ki so umrli na potovanju čez Sredozemsko morje, iz Italije (kjer jih pogosto pokopljejo v neoznačene skupne grobove) prepeljejo v Nemčijo in jim pripravijo spodoben pokop na trati poleg parlamenta. »Kajti v njem se sprejemajo odločitve, katerih posledica so ti mrtveci; ker pa trupel praviloma ne vidimo, se jih tudi ne zavedamo zares.« Oblasti so jim sicer prepovedale uporabo pravih trupel, vseeno pa se je pred Reichstagom zbralo na tisoče ljudi, prišlo je celo do neredov.
Zaslovela je tudi lanska postavitev replike berlinskega spomenika holokavstu zraven hiše vidnega politika desničarske stranke Alternativa za Nemčijo, ki se je večkrat obregnil ob omenjeni pomnik; najeli so stavbo poleg njegovega doma in na dvorišču zgradili povsem enak kompleks betonskih blokov. Pobesnel je politik, podporniki stranke in tudi lastnik hiše, ki pa jih zaradi pogodbe ne more izseliti; obenem pa zakon najemnikom dovoljuje, da na vrt postavijo umetniška dela, zato skulptura še vedno stoji. »Radi preizkušamo, kako daleč lahko gre umetnost,« ob tem pojasni Cesy Leonard.
