(Samo)omejevanje vojaške moči Slovenije: Od demilitarizacije 1.0 do konca?

Tri demilitarizacije v preddržavnem obdobju

Demilitarizacija 1.0. Ob koncu prve svetovne vojne je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov na slovenskem ozemlju zaživela brez lastne vojske. Kljub temu so posamezniki, v prvi vrsti general Maister, razumeli, da brez realne vojaške sile ne bo mogoče uveljavljati temeljnih nacionalnih interesov, povezanih z razmejitvijo ozemlja s sosednjimi državami. V takšnih okoliščinah je bila novembra 1918 na slovenskem ozemlju postopno oblikovana prva slovenska vojska, ki je na severni meji uspešno izvajala svoje poslanstvo. Obstajala je do januarja 1919, ko je bila vključena v vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenski polki so svoja imena obdržali do junija 1919, njihova ukinitev pa pomeni tudi dokončen simbolni konec takratne slovenske vojske in prvo demilitarizacijo slovenskega naroda.

Demilitarizacija 2.0. Druga svetovna vojna je v zavest slovenskega naroda zarezala globoke sledi. Slovensko ozemlje je bilo razkosano med tri okupatorje in še nikoli poprej ni bilo v celoti tako militarizirano. Tudi slovenski narod še nikoli poprej ni bil v tolikšni meri militariziran, saj je bilo ogromno Slovencev vključenih v oboroženi boj v zelo raznolikih vojaških organizacijah, na obeh vojskujočih se straneh – na strani sil osi in na zavezniški strani. Tisti, ki mu uspe ohraniti profesionalno neideološkost, mora priznati, da sta v Sloveniji v času druge svetovne vojne obstajali samo dve pretežno samostojni in s Slovenci popolnjeni vojaški organizaciji – partizanska vojska in del četniških enot do jeseni 1944. Zaradi večplastne in skoraj popolne odvisnosti od italijanskih in nemških okupacijskih oblasti tega statusa ni mogoče priznati vaškim stražam ter domobrancem. Četniške enote so bile maloštevilne, proti koncu vojne so se vse bolj podrejale Nemcem, predvsem pa jih glavni zavezniki sami niso uvrstili v svoj tabor. Kot zgled pozitivne slovenske vojaške tradicije iz obdobja druge svetovne vojne nam ostane samo partizanska vojska, ko in če nam jo uspe razbremeniti očitnih in nedopustnih napak tistih, ki so narodnoosvobodilno gibanje zlorabili za obračunavanje s svojimi političnimi in ideološkimi nasprotniki.

Ob koncu vojne je bila obljuba, ki jo je slovenskim delegatom dal Tito na drugem zasedanju Avnoja, da bo slovenska partizanska vojska ostala slovenska tudi po vojni, žal prelomljena. Z ukazom Vrhovnega štaba Jugoslovanske armade 1. 3. 1945 so bile enote Narodnoosvobodilne vojske Slovenije vključene v Jugoslovansko armado. S tem je bila formalno odpravljena samostojnost slovenske partizanske vojske. Dne 18. 5. 1945 je glavni štab slovenskih partizanskih enot izgubil svojo funkcijo, kar je pomenilo dokončno ukinitev slovenske partizanske vojske in drugo demilitarizacijo slovenskega naroda.

Demilitarizacija 3.0. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča podobnim procesom kot po prvi – popolnjevanje enot Jugoslovanske armade je bilo praviloma eksteritorialno, poveljevalni jezik je bila srbohrvaščina, kar je Slovence demotiviralo za opravljanje vojaške službe. Vse to je prispevalo k demilitarizaciji slovenske družbe, čeprav je bilo ozemlje Slovenije v kontekstu hladne vojne močno militarizirano. Pomembno spremembo prinese leto 1968 z intervencijo članic Varšavskega sporazuma proti Češkoslovaški, kar v Jugoslaviji privede do oblikovanja doktrine o splošni ljudski obrambi ter do odločitve o oblikovanju Teritorialne obrambe (TO) kot dopolnilne vojaške organizacije Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Zaradi neizživete nacionalne želje in potrebe po lastni vojski ni naključje, da je bil koncept TO med vsemi jugoslovanskimi republikami prav v Sloveniji najbolje sprejet in najbolj zagnano udejanjen. Mnogi smo v TO videli udejanjanje ideje slovenske vojske.

Demokratične spremembe v Sloveniji leta 1990 so centralno oblast v Beogradu spodbudile k poskusu razorožitve enot slovenske TO. Načrtovana je bila ponovitev zgodbe iz leta 1945, ko so slovensko narodnoosvobodilno vojsko razpustili. Vendar ukaza za razorožitev in predajo orožja v vseh štabih slovenske TO niso izpolnili. Ta ponesrečeni poskus Beograda tudi v tretje demilitarizirati slovenski narod je imel celo nasproten učinek, saj sta ministra za obrambo in notranje zadeve v prvi demokratično izvoljeni Vladi Republike Slovenije, skladno z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi, v tajnosti oborožila Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), ki je v tistem obdobju predstavljala jedro oblikovanja oboroženih sil osamosvajajoče se Slovenije. 

Upor proti poskusu vnovične demilitarizacije slovenskega naroda pa je potekal v posebej zapletenem in zahtevnem družbenem ozračju. Tujerodni oblastniki so namreč stoletja zatirali uporniški duh v slovenskem narodu, kar je sooblikovalo samodemilitarizacijsko izročilo pri znatnem deležu Slovencev, po katerem domnevno nismo kaj prida vojaki in nam je vojskovanje vedno prinašalo samo nesrečo in nobenih koristi. Tovrsten odklonilen odnos do vojaštva je bil vtkan tudi v civilnodružbeno idejo celovite samodemilitarizacije Slovenije.

Samodemilitarizacija Slovenije 1.0 – civilnodružbena pobuda

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo mirovništvo temeljna vrednotna opredelitev znatnega dela slovenske družbe. Izraz tega so bile številne takratne mirovniške pobude. Demos je v svojem predosamosvojitvenem programu glede vojske zapisal:  »Na področju obrambe si bo Demokratična opozicija Slovenije prizadevala za to, da Slovenija postane demilitarizirano območje.« Marca 1990 je bila javno predstavljena nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!«

Izoblikovale so se različne ocene tovrstnih idej. Nekateri so jih razlagali kot »tipičen primer taktiziranja in iskanja manevrskega prostora za primer različnih možnih potekov dogodkov«, drugi kot »poziv k razorožitvi«, tretji z besedami »to je veleizdaja«, četrti pa demilitarizacije niso razumeli kot modela nacionalne varnostne ureditve v Sloveniji, ampak kot dodaten pogled na sredstva in načine reševanja varnostne paradigme nastajajoče slovenske države.

Kakorkoli že, idejo o demilitarizirani Sloveniji je najprej poteptala junijska agresija JLA in nato razvrednotila uspešna osamosvojitvena vojna, vendar je vseeno preživela. Ideja demilitarizacije se je v osemdesetih letih 20. stoletja očitno tako zelo ukoreninila v zavesti predvsem (takrat) mladih, da ti občutki in čustva pri njih niso nikoli zares zbledeli. Zato so nakopičeni učinki različnih epizod demilitarizacije Slovenije v četrtstoletni zgodovini samostojne Slovenije čedalje bolj opazni, skladno s prevzemanjem vse večjega števila vse bolj odgovornih družbenih vlog in položajev tistih mladih, ki so svojo demilitarizacijsko identiteto razvili v mladostniški fazi uporništva proti nekdanji zvezni državi in JLA. In tega globokega protivojaškega sentimenta seveda niso omajali niti lastna država niti lastna, slovenska vojska niti lastni nacionalni interesi. Naj stane, kar hoče, ampak lastnim mladostniškim demilitarizacijskim občutkom in čustvom je treba ostati zvest!

Samodemilitarizacija Slovenije 2.1 – politična in družbena raven

V razumljivi poosamosvojitveni državotvorni evforiji in ob zaostrovanju konfliktov na našem jugovzhodu smo bili nekaj let priča ohranjanju dosežene stopnje militariziranosti kot logičnemu odgovoru države na vsaj potencialne vojaške grožnje nacionalni varnosti. Vzdrževali smo velik obseg TO, oblikovali oklepne in artilerijske enote ter pridobivali zahtevnejše oborožitvene sisteme ali to vsaj poskušali. V letih 1993 in 1994 smo tudi priča iskanju najustreznejšega obsega in strukture vojaških zmogljivosti ter njihove nove identitete, ko se TO preimenuje v SV. Zmanjševanju obsega SV v tem obdobju bi težko rekli demilitarizacija, ker gre v bistvu za prostovoljno demobilizacijo nacionalnih vojaških zmogljivosti po prehodu iz vojnega stanja in stanja neposredne vojne nevarnosti v mirnodobno stanje. V tem obdobju smo se v Sloveniji soočili tudi z zelo zanimivim vidikom samodemilitarizacije – skoraj popolno razgradnjo vojaške industrije.

V drugi polovici devetdesetih let so se močno okrepile ambicije za članstvo Slovenije v Natu. V tem kontekstu je stanje na obrambnovojaškem področju ocenjevala tudi ameriška ekspertna skupina pod vodstvom generala Garreta, ki je izdelala tako imenovano Garretovo študijo. Njene ugotovitve so bile za mnoge veliko presenečenje, saj je predlagala, da se odrečemo nekaterim težjim oborožitvenim sistemom in zmanjšamo obseg vojske ter se usmerimo v izgradnjo zgolj tako imenovanih nišnih zmogljivosti, ki so bile takrat zelo iskane za stabilizacijsko delovanje v številnih mirovnih misijah. Pri tem ni šlo zgolj za predlog delnega razoroževanja SV, ampak dejansko za predlog delne demilitarizacije države. Z vidika ZDA kot velike sile je bil tovrsten poskus, kot del projekta demilitarizacije celotnega takrat še visoko konfliktnega območja nekdanje Jugoslavije, seveda smiseln, za Slovenijo pa dejansko nesprejemljiv.

Na neuspeh pri vključevanju v Nato leta 1999 smo se smiselno odzvali s povečanjem obsega SV, žal pa smo v naslednjem letu s samo 1,12 odstotka dosegli tudi prvo dno obrambnih izdatkov v BDP. Takoj zatem, leta 2001, so obrambni izdatki zrastli na 1,30 odstotka, skupen obseg SV pa se je s 77.000 zmanjšal na 52.000 pripadnikov. Ob povečanju investicij je šlo za smiselno zmanjšanje rezerve. Leta 2002 se je, skupaj z razpravami o koncu obveznega služenja vojaškega roka in o prehodu na poklicno vojsko, začela serija nadaljnjih zmanjšanj obsega SV, ki so leta 2004 privedla do obsega samo še 16.000 pripadnikov. Tega leta je bilo tudi konec obveznega služenja vojaškega roka. Takšnega korenitega zmanjšanja obsega SV in hkrati spremembe sistema njenega popolnjevanja v naslednjih letih ni spremljalo izdatnejše povečanje obrambnega proračuna proti priporočenima dvema odstotkoma BDP. Tako ni bilo mogoče v večji meri nabavljati sodobnejše vojaške tehnike, s katero bi lahko nadomestili veliko zmanjšanje števila vojakov, zaradi česar ima celoten proces že obeležje samodemilitarizacije Slovenije.

Naslednja prelomnica je bilo leto 2009, ko je bila ukinjena obvezna rezerva SV, hkrati je vrh naraščanja z 82 pripadnikov (leta 2002) na 1922 pripadnikov dosegla pogodbena rezerva, celotna SV pa je takrat obsegala samo še 9352 vojakov. Obrambni izdatki so v tem obdobju sicer dosegali z današnje perspektive zavidljivih 1,59 odstotka (2009) in 1,61 odstotka (2010), vendar je bila v to vključena tudi vrednost vračila klirinškega dolga Rusije Sloveniji v obliki oborožitvenih sistemov (brez tega bi leta 2010 dosegli samo 1,47 odstotka).

V kontekstu poglabljanja finančne in gospodarske krize po letu 2010 se je samodemilitarizacija Slovenije nadaljevala v prostem padu tako na finančnem kot na kadrovskem področju. Na področju obrambnih izdatkov smo nominalno dno dosegli leta 2015 s 361 milijoni evrov, relativno pa se je trend padanja zaradi učinkov gospodarske rasti znova pojavil v letu 2017 z 0,98 odstotka BDP glede na en odstotek BDP v letu 2016. Zaradi napovedi visoke gospodarske rasti tudi v letu 2018 in predčasne neoperativnosti vlade, kar bo negativno vplivalo na porabo že odobrenega investicijskega denarja, se lahko zgodi, da bodo v tem letu realizirani obrambni izdatki znašali samo 0,93 odstotka BDP.

Na kadrovskem področju smo dosegli najnižjo točko v letu 2017 s 6709 pripadniki stalne sestave in 863 pripadniki prostovoljne pogodbene rezerve, žal pa se prosti pad še kar nadaljuje. Zaradi gospodarske rasti v Sloveniji zmanjkuje delovne sile, vojaški poklic pa je zaradi nizkih plač na trgu dela povsem nekonkurenčen. Ker je ena od temeljnih nalog države razporejanje omejenih dobrin, v tem primeru delovne sile v vseh strukturah nacionalnovarnostnega sistema, bi morala država z ustrezno plačno politiko domačo delovno silo prioritetno usmerjati v državne organe. V gospodarstvu in storitvenih dejavnostih so na izvajalskih delovnih mestih lahko zaposleni tudi tujci, v temeljne varnostne stebre države, kot so obveščevalne službe, policija in vojska, pa moramo z dovolj atraktivnimi plačami in bonitetami usmeriti potrebno število izključno slovenskih državljanov.

Da kakšna organizacija sploh obstaja, so v prvi vrsti potrebni ljudje, ki jo (so)oblikujejo. Temelj obstoja vojaške organizacije so vojaki, vojaštvo. Če je vojakov na nekem ozemlju sčasoma čedalje manj, poteka proces demilitarizacije. Tabela »Demilitarizirana Slovenija« prikazuje, v kolikšni meri je Slovenija že demilitarizirana v primerjavi s sosednjimi državami.

Na visoko stopnjo demilitariziranosti Slovenije v primerjavi s sosednjimi državami lahko sklepamo tudi na podlagi razvrstitve glede njihove vojaške moči, ki jo vsako leto pripravlja Stockholm International Peace Research Institute. Na tej lestvici 133 držav je Italija na 11. mestu, Avstrija na 58., Madžarska na 63., Hrvaška na 68., Slovenija pa zaseda 113. mesto. Mogoče lahko ta podatek tudi pri politikih in splošni javnosti spodbudi razmišljanje o tem, da to ob siceršnjih varnostnih trendih v svetu ni ravno dobro in ne vzbuja kakšnega posebnega občutka varnosti.

Če k tem količinskim kriterijem, ki utemeljujejo tezo o (samo)demilitarizaciji Slovenije, dodamo še dva kakovostna, je teza že skoraj nedvoumno dokazana. Spomniti se velja treh zaporednih ocen neustrezne pripravljenosti SV za delovanje v vojni ter nedavne ocene neustrezne pripravljenosti bataljonske bojne skupine. Pri tem je treba izpostaviti, da sta pri vseh ocenah pripravljenosti praviloma ključna dejavnika razpoložljivost denarja in kadra, za kar pa seveda ni pristojna in odgovorna vojska. Res pa je, da to nista edina pomembna dejavnika, zato v nadaljevanju poglejmo, kako k (samo)demilitarizaciji Slovenije prispeva tudi SV sama.

Samodemilitarizacija Slovenije 2.2 – raven vojaške organizacije

Ob prehodu iz osamosvojitvene vojne v mir smo lahko videli zanimiv pojav: TO se je v začetnem obdobju celo militarizirala, z leti pa je ta proces vse bolj zamiral in se prevesil v počasno demilitariziranje SV. Predvsem s koncem oboroženih spopadov na zahodnem Balkanu sta postajala mir in varnost vse bolj samoumevna, zato se je počasi spreminjala tudi delovna dinamika v SV. Zamenjevale so se generacije poveljnikov, ki so imeli zelo različne izobrazbene in izkustvene temelje, prišlo je do preusmeritve pozornosti z nalog na statusna vprašanja, z dolgoletno umeščenostjo v sistem javne uprave se je SV vse bolj birokratizirala, zaznavno je bilo premikanje težišča od vsebine k formi. Iskanje in oblikovanje strokovnih vojaških rešitev ni več izhajalo predvsem iz nalog in potrebnih zmogljivosti, ampak jih je vse bolj opredeljevala omejena razpoložljivost virov.

Poklicna SV je nastala v relativno kratkotrajni transformaciji iz obvezniške vojske, zaradi česar še vedno ni odpravljena vsa negativna zapuščina prejšnjega organizacijskega formata. SV še vedno ni dovolj bojno usmerjena vojaška organizacija, ki bi bila primarno usmerjena v razvoj vojskovalne moči in bojnega etosa, ob katerih bi zgolj kot nadgradnjo razvijali tudi njene stabilizacijske in humanitarne potenciale, ampak je prej obratno. To lahko tudi v prihodnje izredno slabo vpliva na samopodobo SV in njenih pripadnikov ter na obrambno sposobnost države.

Neizpodbitno dejstvo je, da je poklicna SV zadostna zgolj kot mirnodobni vojaški instrument države. Kljub temu, da smo oblikovali koncept vojaške strateške rezerve, ki omogoča občutno naraščanje vojaških potencialov države, ga SV doslej ni ravno posvojila, kar se kaže tudi v tem, da smo opustili sistem vojaških teritorialnih poveljstev in šolanje (pod)častnikov vojnih enot ter premalo posodobili sistem prostovoljnega služenja vojaškega roka, kar je vse nujno za učinkovito aktiviranje tega koncepta.

Pomemben problem poklicne SV so tudi neustrezna organiziranost dnevnega delovnega časa ter omejitve pri zagotavljanju reda in discipline. To deloma izhaja iz prakse obvezniške vojske, deloma iz statusa javnih uslužbencev, deloma pa iz nepripravljenosti same SV, da se kot institucija transformira v smeri običajne poklicne vojske z bolj funkcionalnim delovnim ritmom in organizacijsko kulturo.

Prehod na poklicno vojsko sam po sebi še ne prinese vojaškega profesionalizma. Opazni so primeri zapostavljanja strokovnih vojaških argumentov za ceno ugajanja politiki. Prehod na poklicno vojsko so nekateri enačili z odmikom od družbe in nujnostjo umika v izolacijo vojašnic. Niso razumeli, da je zgleden odnos med poklicno vojsko in družbo še vedno temelj demokracije, da je to pomembno za rekrutiranje vojakov in njihovo pripravljenost podaljševati pogodbe. Niso razumeli, da tudi poklicna vojska odslikava stanje v družbi, da je za mlade ideja uravnoteženosti dela in preostalega življenja pomembnejša kot v preteklosti, da drugače razumejo in sprejemajo avtoritete. Mnogi ne razumejo, da je vojska s človeškim obrazom lahko bolj vojaška kot vojska z nečloveškim obrazom. Tako kot mnogi ne razumejo, da ni učinkovite vojske brez socializacije, vzgoje, drila in indoktrinacije. Res pa je, da je treba te procese balansirati z ustreznimi demokratičnimi vrednotami in spoštovanjem človekovega dostojanstva ter človekovih pravic. V tem je bistvo razlike med vojsko s človeškim in tisto z nečloveškim obrazom. Zato se vojske same po sebi ni treba bati, bati se je treba samo tiste z nečloveškim obrazom.

Razbijanje rešilnih čolnov

Demilitarizacija je legitimna nacionalnovarnostna opcija, ki pa mora upoštevati zgodovinske lekcije, realnost časa in prostora ter pozitiven/negativen razvojni potencial družbenih trendov. Vse našteto trenutno kaže, da (samo)demilitarizacija za Slovenijo nikakor ni modra opcija.

Kljub temu je očitno, da ima demilitarizacija Slovenije obeležja procesa, ki še traja. Ali gre v primeru demilitarizacije Slovenije za naključno sinergijo posameznih družbenih zakonitosti ali za načrtovan, organiziran in usmerjan proces? Iz česa izhaja, na čem temelji – na nacionalnovarnostni brezskrbnosti ali brezbrižnosti ali brezvoljnosti ali brezvestnosti? Dokončne odgovore bo dala šele zgodovina, kot neprizanesljiva, kruta razsodnica. Mogoče pa se lahko že zdaj zavemo, kaj se dogaja, in preprečimo nadaljevanje procesa (samo)demilitarizacije Slovenije, ki je približno takšna norost, kot če bi na ladji, za katero vemo, da bo nekoč spet doživela hudo neurje, zavestno razbijali rešilne čolne.

Odgovor na demilitarizacijo ni militarizacija, ampak realpolitični odnos do vojaških zmogljivosti in vojaške moči države. Morgenthau opozori, da mora prav vojaška moč podpirati izvajanje zunanje politike, ki je najširši okvir vseh preostalih politik neke države, uspeh tovrstne podpore pa je odvisen od obsega in kakovosti vojske, vodstva vojske in modernosti vojaške oborožitve ter opreme. Ustrezno vodstvo vojske je vsekakor potreben, nikakor pa ne zadosten pogoj za ustrezno pripravljenost vojske. Načelnik generalštaba pač ni čarovnik, ampak zgolj čarobna paličica. Čarovniške reke namreč izrekajo politiki. Trenutno so za SV nujni tisti reki, ki bodo zagotovili dovolj ustreznega kadra in dodatna finančna sredstva v potrebnem obsegu.

Ukrepati bi morali takoj in odločno, a kaj, ko vlada opravlja le še tekoče posle. Brez novega kadra in novih investicij na obrambnem področju so nacionalnovarnostni interesi Slovenije z vsakim mesecem bolj na kocki. Mudi se! Tega se zaveda tudi predsednik države, ki je predlagal programsko financiranje nacionalnovarnostnega področja – vojske, policije, obveščevalnih služb, kibernetske varnosti – v skupnem obsegu 2,5 odstotka BDP. NLB naj bi v danih političnih razmerah zaščitili z ustavnim zakonom, z interventnim zakonom smo lani sanirali finančno stanje bolnišnic. Mogoče je treba v danih političnih razmerah s posebnim interventnim zakonom reševati tudi akutno kadrovsko in finančno podhranjenost SV in na ta način končati proces (samo)demilitarizacije Slovenije. Tako bi lahko vsaj nekoliko bolj samozavestno zrli proti nevihtnim oblakom, ki se znova grozeče kopičijo na vzhodu.