Igra naključij. Z direktorjem kluba Boškom Županovićem se že vrsto let poznava, in ker nisem bil nikjer angažiran, sem hitro sprejel njegovo povabilo. Izkušnje imam, saj sem večino svoje trenerske kariere vodil mladinske pogone, in brez velikih pomislekov sem sprejel izziv. Za zdaj do konca sezone, potem pa bomo videli, kako naprej.
Ste vedeli, da prihajate v klub, ki se spopada z neprijetnimi težavami?Zgodbo okvirno poznam, vem, da je bil klub pahnjen v četrto ligo, kar ni najbolj prijetno, saj je treba mnogo stvari zastaviti na novo, s čimer se Koper trenutno tudi ukvarja. Potem ko sem videl, s kakšnim zanosom so se vsi skupaj lotili naloge, ne dvomim o hitrem napredovanju proti prvi ligi.
Je Koper samo ena od postaj na vaši trenerski poti?Predvsem sem zelo zadovoljen s tukajšnjimi pogoji za delo. Klub je spet na zdravih temeljih, vodstvo kluba z direktorjem Županovićem se trudi, da bi se klub vrnil na stara pota in ponovno postal prvoligaš. Glede na tradicijo in tudi glede na prejšnje uspehe si Koper zasluži, da se vrne med najboljše. S skupnimi močmi, z odličnim mladinskim pogonom in z vsemi drugimi dejavniki v klubu to lahko dosežemo. Imamo sicer težave, ker je odšlo veliko mladih igralcev, a se trudimo, da bi se klub s člansko ekipo spet vrnil v prvo ligo.
Pa bi vas zanimalo tudi vodenje članske ekipe ali morda katere druge slovenske?Po dogovoru z direktorjem kluba sem prišel v Koper z namenom, da uredimo in stabiliziramo kadetsko in mladinsko ekipo, in to je v tem trenutku moja glavna prioriteta. O čem drugem za zdaj ne razmišljam. Podpisal sem dveletno pogodbo, se bova pa z direktorjem že po koncu te sezone pogovorila, kako naprej. Kot pravim, za zdaj razmišljam samo o Kopru, ko bo prišel čas za to, pa se bom odločil tudi o morebitnih nadaljnjih korakih.
Veliko, tudi slovenskih, ljubiteljev nogometa se vas spomni predvsem iz časov vaše igralske kariere: se s ponosom vračate na prehojeno pot?Vedno je mogoče doseči še več. Imel sem smolo, da sem bil aktiven v obdobju, ko je veljalo pravilo, da lahko igralec odide v tujino šele z 28 leti. Ko sem jih dopolnil, sem za dve leti odšel v graški Sturm in se nato odločil za trenerski poklic. V Zagrebu sem končal izobraževanje in začel pri mlajših selekcijah Dinama.
Povejva kaj več o vašem aktivnem igranju nogometa. Z Dinamom ste leta 1982 postali državni prvak. Na zmagovito pot ste stopili z zaporednima zmagama: najprej ste na Marakani s 3:0 odpravili Crveno zvezdo, nato na Poljudu še Hajduk, kjer ste pred neverjetnimi 60.000 gledalci zabili zmagoviti zadetek za 2:1. Je bil to eden največjih trenutkov vaše igralske kariere?To sicer ni bila tekma zadnjega kroga, je pa bila zelo pomembna. Nisem bil klasičen napadalec, bil sem krilni igralec, a sem dosegal veliko zadetkov, po deset na sezono. V času, ko je jugoslovanska liga spadala med tri, štiri najkvalitetnejše v Evropi, je bil to lep dosežek. Vem, da bi lahko dosegel še več, a se hkrati zavedam, da tudi s tem, kar sem, ne smem biti nezadovoljen.
Leta 1984 ste se odločili za zelo odmeven korak, ko ste se iz Dinama preselili k največjemu tekmecu Hajduku. Je bilo to obdobje zelo burno?Poteza je bila zares neobičajna. Ampak takrat smo imeli domači igralci v Dinamu neki čuden status, saj je vodstvo menilo, da je naša prihodnost pogojena z zvestobo modremu dresu. Sam sem dobil občutek, da je nastopil trenutek za iskanje novega izziva, in sem se povezal z Ivanom Gudljem iz Hajduka, saj sem hotel svoj status urediti še pred odhodom na olimpijske igre. Iz Maribora, kjer sem bil na pripravah z olimpijsko reprezentanco, sem odpotoval v Split in podpisal pogodbo. Ko sem nato v Los Angelesu začel zabijati gole, je seveda v Maksimiru zavrelo.
Kako pomembna je bila takrat bronasta olimpijska medalja?Ta medalja ima posebno mesto. Z Borom Cvetkovićem sva dosegla po pet zadetkov in bila najboljša strelca turnirja. To je bil tudi velik dosežek za takratno državo. Na olimpijskih igrah so igrali profesionalni nogometaši največjih nogometnih velesil. V polfinalu smo šele v podaljških izgubili s Francijo, za tretje mesto smo premagali Italijo. Bili smo zelo talentirana ekipa mladih igralcev.
Ste tudi kaj zaslužili s tem uspehom?Olimpijski komite nam je podelil nekakšno športno nadomestilo in to je bil edini zaslužek. Ampak bolj so nam bili takrat pomembni kolajne in pokali, ki so bili edino pravo merilo vrednosti oziroma vračilo vloženega truda.
Vrniva se k jugoslovanski ligi: nekaj posebnega so bili predvsem derbiji velike četverice. Kako ste na teh tekmah razporejali zadetke?Tega se ne da predvideti, marsikaj je odvisno od trenutka. V dresu Dinama sem večkrat zadel proti Partizanu, manj uspešen sem bil proti Crveni zvezdi. S Hajdukom sem več zadetkov dosegel proti zvezdi.
V modrem dresu Dinama ste zabili pomemben gol na Poljudu, s Splitčani ste bili nato uspešni v Maksimiru, ko ste menda svoj zadetek najprej proslavili pred domačimi navijači pod vzhodno tribuno, šele nato ste stekli proti Torcidi.To je bilo na mojem prvem gostovanju v Zagrebu, ko smo igrali 3:3. Bil sem precej zmeden, imel sem tremo, saj sem bil deležen žvižgov. Saj se niti ne spomnim točno, kako je bilo, ampak če se je res to zgodilo, se ne čudim, da je bilo tako.
Kako pa je bilo v zasebnem življenju, ste doživeli kaj neprijetnega, ko ste se kot hajdukovec sprehodili po vašem Zagrebu?Ne, nikjer nisem imel težav, tudi v Splitu so me dobro sprejeli. Druga pesem je bila seveda na tekmah, saj so te nekdanji navijači v dresu nasprotnega kluba gledali z drugačnimi očmi. Ampak zaradi tega nisem igral z zavoro, pravzaprav me je vse skupaj še dodatno podžgalo, da sem se še bolj izkazal.
V Dinamu ste bili Stjepan, v Hajduku Stipe?Stjepan in Stipe. Navadil sem se na obe imeni.
Krajše obdobje je bil eden od vaših trenerjev tudi legendarni Ćiro Blažević. Zakaj ga kličejo trener vseh trenerjev?Ker je vsestranski, saj se spozna na igro in taktiko, predvsem pa zna delati z igralci. Je vrhunski trener, o tem ni dvoma, sicer ne bi vodil velikih klubov in dosegal takšnih rezultatov. Nekateri mu sicer oporekajo, saj ga imajo predvsem za motivatorja, ampak očitno zna opravljati svoj posel. Je tudi zanimiv človek, in ja, lahko rečemo, da je trener vseh trenerjev.
In prav on vas je leta 1987 iz Splita spet vrnili v Maksimir.Dolgo me je prepričeval, ne samo mene, tudi moje starše. Ko sem nazadnje privolil in spet podpisal za Dinamo, pa je on zapustil klub in odšel v francoski Nantes.
Po koncu igralske kariere ste torej postali trener in v vaši biografiji je z velikimi črkami zapisano, da ste odkrili Luko Modrića in Marka Pjaco.Lahko bi tako rekli. Luko sem treniral pri kadetih in mladincih Dinama ter ga nato odpeljal v člansko ekipo Zrinjskega. Marka sem še kot kadeta uvrstil v mladinsko ekipo Lokomotive. Tako kot od vsakega trenerja sta gotovo nekaj dobila tudi od mene na poti proti najvišji ravni.
