Dihaj, nova pesniška zbirka Toneta Škrjanca, nosi za avtorja, čigar pesniško držo se je vselej povezovalo z ležernostjo, telesnostjo in čutnostjo, precej nenavaden velelniški naslov. Komu pesnik pravzaprav zapoveduje dihanje? Že v prvem verzu uvodne pesmi, »z malo pišem iz čiste radosti in lenobe«, ki jo uvaja moto zenbudsitičnega bitnika Geryja Snyderja, smo na Škrjančevi uhojeni poti. Ne, pesmi iz zbirke Dihaj niso kakšen aktivističen družbeno angažiran preobrat, ki nagovarja k mobilizaciji. Vanje zunanja resničnost še vedno vdira kot po naključju, »umirjeno«, a pod budnim očesom opazovalca z okna, ceste, obale ali iz gostilne, ki deluje kot filter in ki v asociativnem toku hipnih čutnih dražljajev in spominskih reminiscenc svet sestavlja v »višjo« celoto.
Skupek vseh drobcev iz vsakdanjosti, ki jo običajni mimoidoči spregleda, voajerski pesnik zazna, zajame, a hkrati tudi uredi v strukturo pesmi, kjer se drobci povež...