S padcem, če odmislimo fizično bolečino, vedno udarimo v svoj ego. Padec telesa je padec dostojanstva, je rezultat nenadne nemoči, izgube nadzora, znamenje šibkosti, padec nas spomni, da imajo gravitacija in naravni zakoni popolno oblast nad nami, padec nas razoroži, je skoraj nekaj takega kot golota: razgaljajoč, ultimativen, problematičen. Z njim se poruši harmonija ustaljene dinamike gibanja (ali moralne ureditve), ukinja se red, če pademo, za hip izgubimo temeljni atribut človeškega bitja – sposobnost vertikalne hoje. Vendar avtorsko ekipo Vie Negative (Grega Zorc, Anita Wach, Kristina Aleksova, Vito Weis, Loup Abramovici, Nataša Živković) v performansu 365PADCEV, ki ga je režiral Bojan Jablanovec, fenomen padca zanima veliko dlje in širše kot le morebitni »šum v sistemu«; padce vnašajo konkretno (padec s pečine, na rdeči preprogi, prosti pad), simbolno (padec v spanje, raz-pad sistema, pasti v objem, padec jabolka greha) in igrivo, skečevsko (človeški rodeo, sankanje vzdolž stopnic, padec s stola). Pripisujejo jih tako predmetnim zakonitostim (perju, papirju, okvirjem, zastoru) kot človeškeu biotopu. Padanje se izriše kot temeljna sestavina življenja, postane povsem »naravno«. Vse nenehno pada. Vsak padec se tudi odšteva in vsaka drobtinica šteje.
Via Negativa: 365PADCEV (Foto: Marcandrea)
Strukturno nizanje posamičnih prizorov poteka po prostoasociativni liniji, med eno in drugo sekvenco se ideje padca/padanja pogosto kažejo kot nepovezane, morda cel...
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo jutri krstno uprizorili predstavo Metamorfoze 4: Črne luknje v zasnovi in režiji Bare Kolenc. Uprizoritev se...