Novo premiero v ljubljanski Operi razumem kot dvojni nesporazum, pri čemer uporabljam blago besedo. Za nesporazum gre namreč pri repertoarni odločitvi ter tudi pri dramaturški uresničitvi glasbeno-gledališkega dela Lepotica in zver Philipa Glassa. Ta se je zapisal v glasbo 20. stoletja kot »sprejemljiv« avtor, čigar dela komunicirajo s širšim krogom poslušalcev, predvsem tistimi, ki so zoreli s popularno glasbo. Njegov tip minimalizma je skozi čas postajal vse manj subverziven (kot radikalni odgovor na hermetizem modernizma) in vse bolj »tržno« zanimiv, kar pomeni: dodatno skrčen na ponavljanje enostavnih harmonskih sekvenc ob podpori konstantnega ritmičnega pulza. Vprašanje je, ali je v repertoarnem pogledu ljubljanska Opera potrebovala iz velike zakladnice opere 20. stoletja prav Glassovo delo, medtem ko se je z velikim »uspehom« ognila vsem temeljnim modernističnim delom. Ali je torej pol stoletja (!) po zadnjih uprizoritvah sodobnejših tujih del na naših opernih deskah bila potrebna predstavitev dela, ki »preskakuje« pomembne informacije, brez katerih ga niti ne moremo ustrezno kontekstualizirati?
Ljubljanska postavitev dela Lepotica in zver Philipa Glassa je pravzaprav dvojni nesporazum: tako pri repertoarni odločitvi kot tudi v smislu dramaturške uresničitve. (Foto: Darja Štravs Tisu)
Sprašujem se, ali je morda prav zaradi odsotnosti takšne kontinuitete predstavljanja sodobne opere nastal drug nesporazum. Če je Glassov glasbeni stavek v svoji muč...
V ljubljanski Operi bo v četrtek prvič zaživela sodobna opera Lepotica in zver minimalističnega skladatelja Philipa Glassa. Prvič se z operno režijo...
V četrtek in petek bo v GH Union potekala konferenca Lepotica in zver: ne podcenjujte moči talentov, katere cilj je opozoriti in preseči stereotipe,...