Sprašujem se, ali je morda prav zaradi odsotnosti takšne kontinuitete predstavljanja sodobne opere nastal drug nesporazum. Če je Glassov glasbeni stavek v svoji mučni popreproščenosti (tako materiala kot strukturiranja in izraznosti) lahko sporen, pa ne more biti dvoma, da se je v odrskih delih izkazal kot kongenialen avtor – v sodelovanju z režiserjem Roberton Wilsonom (Einstein na plaži) – in nato še v »filmski« trilogiji, kamor sodi tudi Lepotica in zver. Glass je svojo »opero« domislil na ozadju istoimenskega filma Jeana Cocteauja – filmu je odrezal originalno zvočno podobo

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.