James Mason, nemirni keltski duh

Pravo ime Jamesa Masona ni znano; rojen je bil leta 1849 v irskem Kilkennyju in bil posvojen. Po letih lakote in revščine se je družina prebila do New Orleansa, kot najstnik pa se je James znašel v New Yorku, kjer je raznašal časopise in – zahajal v šahovski klub. Ko je dobil službo kot novinar, je hitro napredoval tudi v šahu. Kmalu je bil najboljši šahist v New Yorku in tam z odliko opravil prvi resen preizkus: leta 1876 je dobil dvoboj z angleškim mojstrom Henryjem Birdom. Ko je ta uspeh potrdil z zmago na vseameriškem turnirju v Philadelphii, je bil končno prvi šahist ZDA.

Po višje cilje je moral seveda v Evropo: slabo je igral v Parizu leta 1878, v ZDA pa se ni vrnil. Za dom je izbral London in se v nekaj letih prebil med vodilne svetovne mojstre. Od sodobnikov je odstopal po razumevanju igre s kmeti in postal po tej plati dostojen naslednik samega Philidora. Na velikem dunajskem turnirju leta 1882, ki ga je izdatno podprl eden od Rotschildov, je zasedel sijajno tretje mesto, prav tako v Nürnbergu leta 1883, v Hamburgu leta 1885 pa je bil le pol točke za zmagovalcem. Masonova šibka točka, pijača, je odtlej vse večkrat vzela davek; na turnirjih, dolgih tudi mesec in več, je pogosto odlično začel in proti koncu močno popustil. Emanuel Lasker je zapisal, da bi bil Američan eden največjih turnirskih igralcev vseh časov, če bi bili turnirji krajši…

James je z leti vse manj igral in se lotil pisanja knjig. Njegovi prvi knjigi Načela šaha (1894) in Umetnost šaha (1895) sta bili takojšnji uspešnici, ki sta mu zagotovili mesto med največjimi šahovskimi pisci. Urejal je tudi ugledni British Chess Magazine. Njegova besedila so izžarevala redko načitanost in duhovitost. Po hudi bolezni je povsod priljubljeni mojster umrl leta 1905.

Takole je na hitro ugnal Mihaila Čigorina, svojo redno »stranko«, ki je bil tedaj na vrhuncu moči.