Oče. Igral je v skupini Prah, ki je bila v sedemdesetih letih zelo priljubljena. Nasploh se je pri nas veliko pelo in igralo. Ob različnih priložnostih. Posebno lepo je bilo, ko se je zbrala vsa družina. Takrat smo zapeli večglasno.
Pa drugi glasbeni vzorniki?V kreativnem smislu nisem imel glasbenih vzornikov. Vedno sem se trudil, da bi bil neobremenjen z glasbenimi trendi in drugimi izvajalci. Želel sem poiskati svoj lasten izraz. Sem pa vedno rad poslušal jazz, blues in rock’n’roll.
Koliko Kočevje vpliva na vaše ustvarjanje?Kočevje je posebno mesto, z zelo zanimivo zgodovino, ki nas zaznamuje. Umeščeno je v prelepo naravo. Kot pisec ne moreš mimo tega. Moram pa priznati, da sem zaljubljen še v nekaj drugih prelepih krajev na tem ljubem svetu. Pišem tam, kjer me ujame navdih. Včasih, ko potujem, včasih doma, sredi množice glasnih ljudi ali pa v osami.
Kakšen najstnik ste bili?Zelo neproblematičen – seveda z vsemi napakami odraščanja. Bil sem bolj pri »ta pridnih«, veliko sem bral. V spominu so mi ostali predvsem lepi trenutki s kočevske gimnazije. Prvi gimnazijski plesi, nastopi z mojim gimnazijskim bendom Kante, boji za ocene.
Ste na vrhuncu ustvarjalnih in telesnih moči. Kakšni so vaši načrti za naslednja leta in desetletja?Kot do zdaj se bom trudil, da bi bil čim bolj kreativen. In še vedno bom upal, da bo nekoč prišel moj trenutek. Kot je zapisal pokojni glasbeni kolega Arsen Dedić:
“Kad rađala se sreća i čekala je slava pomišljali smo opet to nije ona prava.”(V prevodu: Ko se rojevala je sreča in čakala nas je slava, smo pomislili pri sebi, to ni še tista prava.)
Kakšne so v Sloveniji možnosti za ukvarjanje z glasbo v zrelejših letih?Odlične, vendar žal le za peščico najuspešnejših. Na svojo glasbo nikoli nisem gledal kot na poklic. Gre bolj za izražanje, poslanstvo, morda celo »šamanstvo«, če lahko malo pretiravam.
Zagotovo se vam je že zgodilo, da občinstvo nove pesmi ni sprejelo, kot ste pričakovali.Ko se začneš ukvarjati z umetnostjo, te nihče ne pripravi na to, da morda kaj, kar boš ustvaril, komu ne bo všeč. Šok ob spoznanju, da nikoli nisi zares vsem všeč, je gromozanski. Spomin na to pa komedija.
Kako slovensko občinstvo sprejema zvrsti poprocka in šansona, po katerih ste se posebno vtisnili v spomin?V svetu sta zvrsti dobro sprejeti, nekoliko drugače je v Sloveniji. Predvsem šanson je tu marginaliziran in že kar alter.
Ali razmišljate, da bi se v prihodnosti podali v kakšno novo glasbeno zvrst?Moje ustvarjanje ni bilo nikoli zares podrejeno zvrstem. Kot tudi ne trendom. Lani sem posnel peti studijski album Huanani s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, letos sem se lotil albuma v etno duhu.
Kaj počnete v prostem času, kadar kitaro in svinčnik postavite v kot?Rad igram tenis, jadram, dobro jem, potujem po svetu. Vsak prosti trenutek mi je lepo s sinom, hčerko, partnerico Evelin in prijatelji. Prav prijatelji in družina so tisti, ki ti ob vsakem življenjskem dogodku stojijo ob strani. Tega se dobro zavedam.
Kaj bi svetovali mladim glasbenikom, ki jih skrbi, ali so na pravi poti?Naj se prepustijo kreativnemu toku ter pozabijo na slavo in denar. To je minljivo, glasba ostane.
