Zgodilo se je očitno naglo – tako naglo, da za to niso vedeli ne zunanji minister ne najvišji predsednikovi svetovalci. Donald Trump naj bi na srečanje s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom prejšnji teden pristal po vsega 45 minutah srečanja z južnokorejskimi predstavniki, ki so mu po obisku Pjongjanga prinesli Kimovo ponudbo, navaja New York Times. Še južnokorejski svetovalec za nacionalno varnost Chung Eui Yong, ki je bil kurir Kimovega sporočila, naj bi bil osupel nad naglo odločitvijo Trumpa, ki se ni posvetoval z najvišjimi svetovalci. Nasprotno, Trump je imel srečanje s Chungom predvideno šele za petek, vendar je v četrtek slišal, da je že na drugih pogovorih v Beli hiši, in ga nepredvideno povabil v Ovalno pisarno, navaja časnik. Potem je takoj sprejel odločitev, ki je po svetu odjeknila kot bomba. Kot da nenavadnosti še ne bi bilo dovolj, je srečanje ameriškega predsednika s Kimom potem na dovozu pred Belo hišo svetu naznanil kar Južni Korejec.
Trump si je Kimovo povabilo na srečanje očitno razlagal kot osebni uspeh. Po poročanju ABC je v četrtek prvič, odkar je v Beli hiši, pokukal v novinarsko sobo, dejal, da se obeta velika vest, in dodal: »Upam, da mi boste pripisali zasluge.« Vendar vse od Clintona dalje velja, da so Severni Korejci tisti, ki si želijo srečanja z ameriškim predsednikom, da bi dali svojemu režimu videz verodostojnosti. Takšnega koraka Clinton, Bush in Obama niso bili pripravljeni storiti brez poprejšnjega diplomatskega preboja.
Kaj če se razideta praznih rok?
Morda je Trump želel zasluge za to, da se je Kim po navedbah južnokorejske delegacije pripravljen pogovarjati o jedrskem razoroževanju, zamrzniti jedrske in raketne poskuse v času pogajanj ter tiho pristati na vojaške vaje ZDA in Južne Koreje. Podobnih obljub je bilo v preteklosti sicer veliko, niso pa pripeljale do ključnega cilja mednarodne skupnosti: severnokorejskega jedrskega razoroževanja in nadzora pod taktirko mednarodnih inšpektorjev.
Zaradi naštetega je administracija deležna tako kritik kot priporočil glede srečanja, če se bo sploh zgodilo, kajti oba voditelja sta nepredvidljiva. Kritiki trdijo, da je Trump preveč zlahka pristal na predsedniško srečanje. Citirajo Henryja Kissingerja, ki je kot svetovalec za nacionalno varnost v 70. letih tri leta pripravljal obisk Richarda Nixona na Kitajskem, da mora biti takšno srečanje vrhunec diplomacije, ne njen začetek. »Če ste v ogenj poslali svoje najmočnejše orožje, ni več veliko manevrskega prostora. Če se Trump sreča s Kimom in mu spodleti, kaj potem?« pa se v New Yorkerju sprašuje Daniel Russel, nekdanji pomočnik zunanjega ministra za vzhodno Azijo in Pacifik.
Izziv za okrnjeno diplomacijo
Bela hiša odgovarja, da ima dobre razloge za drugačen pristop: zadnjega četrt stoletja občasnih stikov, pogovorov in pogajanj na nižjih ravneh ni prineslo nobenega rezultata. Več analitikov meni, da sta h Kimovi ponudbi prispevala oster Trumpov pristop, kakršnega ni imel noben predhodnik, in njegova pregovorna nepredvidljivost. Med vprašanji, ki zdaj visijo v zraku, so cilj srečanja in Trumpove pogajalske spretnosti v tako zahtevnem dialogu. Zaradi obeh Belo hišo pozivajo, naj v priprave aktivno vplete vse zmogljive diplomatske sile, ki pa so okrnjene. ZDA trenutno nimajo veleposlanika v Južni Koreji. Prejšnji mesec je odstopil posebni predstavnik zunanjega ministrstva za politiko do Severne Koreje Joseph Yun. Že leto dni na State Departmentu ni pomočnika zunanjega ministra za vzhodno Azijo in Pacifik s polnim mandatom. »To ni nepremičninski posel ali resničnostni šov,« je za televizijo ABC dejal svetovalec prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame Ben Rhodes. »Ko se pogajate o nečem tako zapletenem, kot je jedrski program Severne Koreje, in ko je položaj tako nepredvidljiv, kot je na Korejskem polotoku, potrebujete diplomate.«
