Še ne dolgo tega sta se zmerjala z norcem, pootročenim starcem, duševnim blaznežem in raketnim možicljem, zdaj pa kaže, da se bosta čez dva meseca pogovarjala na štiri oči. V enem najbolj naglih in presenetljivih zunanjepolitičnih obratov naj bi namreč severnokorejski voditelj Kim Jong Un povabil na srečanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, predvsem pa ob tem izrazil pripravljenost na jedrsko razoroževanje ter se vzdržal tradicionalnih kritik vojaških vaj Južne Koreje in ZDA v regiji. Takšno naj bi bilo vsaj sporočilo, ki so ga z obiska pri Kimu ta teden v Washington prinesli južnokorejski predstavniki. Zaradi preteklih izkušenj ga previdnejši jemljejo z zadržkom.
Srečanje v Švici ali Pekingu ali…
Ameriški predsednik je na srečanje s Kimom pristal in »je v pripravi«, kot je rekel. To ni presenečenje. Trump je lani denimo dejal, da bi bil počaščen s takšnim srečanjem, »v ustreznih okoliščinah«. Kakšne okoliščine so to, ni pojasnil. Podpredsednik ZDA Mike Pence je rekel, da gre pri severnokorejskem vabilu za srečanje za dokaz pravilnosti dosedanje ostre politike Trumpa do Severne Koreje.
Kje naj bi srečanje bilo, še ni znano. Kot najverjetnejši lokaciji omenjajo demilitarizirano območje med Korejama ali Peking, ponudila se je Švica. Kim sicer v šestih letih vodenja države ni bil na nobenem obisku v tujini. Pred njim so voditelji Severne Koreje na takšne obiske vedno potovali z vlakom.
Najvišja doslej Madeleine Albright
Če se zgodi, bo že srečanje samo predstavljalo prelom v sedemdeset let trajajočih napetih odnosih med državama, ki nista podpisali mirovne pogodbe. Poskusov otoplitve je bilo sicer kar nekaj, večinoma pa so šli v smer zagotavljanja hrane in druge pomoči Severni Koreji v zameno za njeno opuščanje jedrskega programa. Najvišji uradni ameriški obisk doslej je bil prihod zunanje ministrice Madeleine Albright v Pjongjang oktobra 2000, kjer se je sestala s predsednikom Kim Jong Ilom, očetom sedanjega voditelja. Srečanje je otoplilo odnose, vendar se je zgodilo le tri mesece pred koncem Clintonove administracije. Pod Bushevo, ki je Severno Korejo uvrstil med države osi zla, so se spet poslabšali. Busheva in tudi Obamova vlada, osredotočeni na Irak in Afganistan, sta se s Pjongjangom ukvarjali manj, slednji pa je medtem razvijal jedrsko orožje in raketno tehnologijo.
Severno Korejo sta sicer že obiskala dva ameriška predsednika, a ne v času mandata. Leta 2009 je tja prišel Clinton, reševat zaprta ameriška novinarja, trikrat je bil v državi Jimmy Carter.
Seznami želja na obeh straneh
Zaradi nepredvidljivosti obeh sogovornikov je potek in rezultat srečanja težko napovedovati. Prvi cilj ZDA je, da doseže severnokorejski pristanek na jedrsko in raketno razorožitev ob ustreznem mednarodnem nadzoru. Pjongjang pa želi sklenitev mirovne pogodbe z ZDA in Južno Korejo ter umik ameriških sil s Korejskega polotoka. Na seznamu želja so gotovo umik sankcij in varnostna zagotovila ZDA, da države ne bodo napadle oziroma da ne bodo spodkopavale režima. Ideja režima v Pjongjangu so tudi koraki k ponovni združitvi Korejskega polotoka, kar pa bi Južna Koreja želela, če že, opraviti zelo postopno in nikakor po nemškem zgledu.
Pogovori ali pogajanja bodo velik izziv tako za Trumpa, čigar diplomatske spretnosti so za kritike močno vprašljive, kot za Kima, ki se po dostopnih podatkih še nikoli ni uradno srečal s kakšnim tujim voditeljem. Nekateri analitiki ocenjujejo, da je srečanje nagrada za Kima, ker da utrjuje njegov status. To je tudi razlog, da na sestanek niso kar tako pristali prejšnji predsedniki ZDA, je za Reuters dejal profesor z južnokorejske univerze Pusan, Robert Kelly.
Na Kitajskem, v Rusiji in EU ter drugod pa so pozdravili razvoj dogodkov, ki je po otoplitvi med Korejama ob zimskih olimpijskih igrah in ob prizadevanjih južnokorejskega predsednika Moon Jae Ina pripeljal do mogočega srečanja med Trumpom in Kimom. Opazno previdni ostajajo le na Japonskem.
