Neznana usoda leta MH-370 najbolj obremenjuje sorodnike potnikov in posadke izginulega boeinga 777-200ER, a tudi proizvajalca letala ter letalske in druge s potniškim letalstvom povezane strokovnjake. Do zdaj so na različnih obalah Indijskega oceana našli skupno 33 naplavin, ki so jih povezovali z letalom, nobene pa, ki bi jo lahko pripisali potnikom oziroma njihovi prtljagi. Za preiskovalce najpomembnejše so bile najdbe dela krila ter njegovega stabilizatorja v letih 2015 in 2016 na obalah Reuniona in Madagaskarja, a kaj več kot to, da skoraj zanesljivo pripadajo izginulemu letalu, niso mogli razbrati. Del najdenega zakrilca naj bi sicer pričal, da letalo ni bilo v položaju poskusa zasilnega pristanka, kaj se je dogajalo v zraku daleč od načrtovane poti proti Pekingu, pa ostaja v domeni teorij, med katerimi so še najodmevnejše tiste o zaroti.
Neuspešno preiskano morje v velikosti Avstralije
Posadka letala je zadnji glasovni stik z nadzorniki poletov opravila nad Južnokitajskim morjem 38 minut po vzletu, le dve minuti zatem pa je letalo izginilo z radarja civilnega nadzora letalskega prometa, za vojaškega pa se je kasneje izkazalo, da mu je sledil še eno uro, a v povsem nasprotni smeri od predvidene, torej na jug nazaj čez Malajski polotok in že globoko v Andamansko morje severno od Sumatre. Prvo iskanje je bilo usmerjeno na kraj izginotja s civilnega radarja, šele nato na zahodno stran Malajskega polotoka. Po analizah satelitske komunikacije letala pa so iskanje razširili še na južni del Indijskega oceana, saj naj bi po teh analizah v neznani smeri letelo še skoraj šest ur.
Dober teden dni po izginotju je vodenje iskanja prevzela Avstralija skupaj z Malezijo in Kitajsko, saj je bila večina potnikov Kitajcev. Ob pomoči še drugih držav so skupaj prečesali okoli 7,5 milijona kilometrov površine, kar ustreza prav velikosti najmanjše celine. Dobrega pol leta po izginotju so na temelju številnih analiz območje iskanja zožili na 120.000 kvadratnih kilometrov morskega dna v Indijskem oceanu okoli 1800 kilometrov jugozahodno od Pertha oziroma na območje, ki naj bi ga letalo doseglo ob porabi vsega goriva.
Neuspešno iskanje je Avstralija uradno sklenila januarja lani, sredi minulega oktobra pa je malezijska vlada sporočila, da se o njegovem nadaljevanju dogovarja z zasebnimi pogodbeniki. Z družbo Ocean Infinity, ki se ukvarja z raziskavami morskega dna, je sklenila pogodbo, da v 90 delovnih dneh, razporejenih do sredine junija, preišče do 25.000 kvadratnih kilometrov še ne preiskanega Indijskega oceana, kjer bi po ocenah lahko svojo pot končal boeing, ki je po prevladujočem prepričanju na koncu strmoglavil v morje.
Teorije zarot
Poleg teh so zelo prisotne tudi teorije zarot. Te med drugim špekulirajo, da je ruski predsednik organiziral ugrabitev letala, da so ga sestrelili Američani, ker je bilo ugrabljeno, ali da ga je strmoglavil pilot, za katerega so mediji iz »zanesljivih virov« navajali, da je na simulatorju vadil polet proti jugu Indijskega oceana. Ena izmed teh teorij je namenjena tudi tovoru, ki da je bil »občutljive narave« in si ga je nekdo prisvojil s preusmeritvijo letala na skrivno lokacijo.
Morda bo teorije zavrnilo teksaško podjetje Ocean Infinity in rešilo uganko. V tem primeru bo za svoje iskanje poplačano z 20–70 milijoni dolarjev, odvisno od velikosti območja, ki ga bo pred tem prečesalo. V primeru neuspeha bo stroške pokrila družba sama. Dosedanje iskanje je Malezijo, Avstralijo in Kitajsko z različnimi deleži stalo skupno 155 milijonov dolarjev.
